Bober


Zadnjič (?)

Ta blog bo čez točno en teden praznoval svoj 4. rojstni dan. 4 leta zveni kot neverjetno dosti in neverjetno malo hkrati. 290 objav in nič koliko slovničnih napak. Fajn sem se mela in na živce mi je šlo in včasih sem pričakovala preveč od sebe in bralcev. Bolj redne objave in kak komentar več, npr.

Že dolgo sem se poigravala z mislijo, da bi začela pisati nov blog v angleščini (da lahko potencialnim delodajalcem na netu kaj pokažem), ampak se preprosto nisem spravla zraven. Potem sem se končno preselila in ugotovila, da mi malo vaj v pisanju v tem jeziku ne bi škodilo. In da bi mogoče lahko tako dosegla neko bolj zainteresirano (če ne nujno večjo) publiko.

Seveda bi lahko pisala oba bloga hkrati, ampak nekako se mi zdi, da bi bila to bolj ali manj izguba časa. Če me kdo rad bere v moji neneajboljši slovenščini, bo verjetno presnel tudi mojo nenajboljšo angleščino. Zato zaenkrat zaključujem to zgodbo. Ne morem biti 100% prepričana da ne bom pogrešala svojih virtualnih monologov v materinščini, tako da se zna zgoditi, da se bom vrnila. Ampak vsaj za nekaj časa se Fenchurch poslavlja.

Lahko pa obiščete Pinko, njeno angleško govorečo dvojčico, če jo kdaj pogrešate. Tukaj.



  • Share/Bookmark

Clapton festival

Prejšnji vikend je nedaleč proč potekal Clapton festival. Čeprav ne razumem povsem kako so tukaj poimenovani vsi ti okoli, mislim, da tudi najina hiša spada pod njega. Ali pa ne. Ne vem… Na vsak način se je zadeva dogajala 10 minut proč od naju. Že sam plakat je bil neverjetno obetaven (sumim, da je v Hackneyu gostota takšnih in drugačnih oblikovalcev nekje 200x večja kot v povprečju).

Kako človek ne bi šel na dogodek s takšnim plakatom?

Na obisku sta bila še zmeraj Norbova sestra in njen fant in tako smo preden smo šli na festival še malo turistovali naokrog. Brick lane je, ko si četrtič tam, neverjetno beden. Počasi me turistične atrakcije nehujejo fascinirat (seveda imam še milion muzejev, ki jih moram obiskat). Zjutraj je bilo sicer sonce, ampak se je okrog 12ih skrilo. Tako je, ko smo se končno vrnili pred St.Johns church, rahlo škropilo, ampak to očitno ni motilo niti enega samega obiskovalca dogodka.

Glasba v ozadju je bila prikupno prijetna. Ko sme čakala, da se preostala druščina vrne iz parkiranja koles in preobuvanja doma in pobiranja psa in… sem se zapletla v pogovor z gospodom na klopci zraven mene. Rekel je, da je glasba točno takšna, kot bi jo morali poslušati ob sobotnih popoldnevih. In imel je prav.

YouTube slika preogleda

Potem pa je sledil (zame) vrhunec vsega skupaj in šli smo progledat kaj ponujajo ponudniki street fooda. Med vsemi zanimivmi zadevami (karibska hrana me sicer več ne fascinira), je Norba najbolj prepričal bagel s pastramijem (kar je vbistvu kuhana govedina), na katerm so ti z blowtročem zažgali sir.

Mene pa je čisto očarala jakobova školjka na pireju iz zelene, pripravljena s čisto malo slanine in masla in neke zelene rastline ki raste v/ob morju. Med tem ko se mi je bejgl za 6.50 funta zdel drag, je bila školjka za 3 in pol tako rekoč zastonj. In tudi školjko so vmes flambirali (in to z limono, what?). Prirpavljala sta jo gospoda, ki spadata k sorazmerno znani TV kuharici, ki ima svojo oddajo tudi na food networku (in recept za zadevo ki smo jo jedli, je očitno tukaj.) Sicer so pa školjke popoln steetfood. V naravi “rastejo” s krožniki vred…

Festival se je zaključil z afterpartijem v cerkvi, ki se ga (zaradi utrujenosti in splošne ne navdušenosti nad elektronsko plesno glasbo) nismo udeležili. Je pa na vsak način predstavil zanimiv koncept – cerkev svetega Johna je namreč še zmeraj delujoča cerkev – v njej so maše in molitve in skupinski verski dogodki. Občasno pa jo spremenijo v dvorano za koncerte in partye, tako da se lahko dobesedno zabavaš z Jezusom. Med lepo okrašenim oltarjem in plesiščem je bila, ko smo si šli pogledat notranjost pred začetkom zabave, zgolj vrsta stolov… (in vsega skupaj, neumneži, nismo slikali)

  • Share/Bookmark

Novo geometrično pisano blago

Že pred nekje enim tisočletjem sem oblikovala in si naročila novo blago iz spoonflowerja. SEveda je bilo za tedenski natečaj in tokratna tematika je bila “small scale geometric print”. Ampak ta natečaj ni bil kar tak, povprečen tedenski natečaj. Pripravljen je v sodelovanju z Milk&Honey, internetnim podtjetjem, ki ti izdela čevlje po naročilu. 4 zmagovalci (ok, zmagovalke, sumim da ni skoraj nobenega moškega nikoli tamkaj) za nagrado dobijo čevlje. eeep.

Čeprav mislim da nimam šans, da pridem med top 50, kaj šele top 10, bi bilo vseeno kul, če imate čas, kliknete semkaj in glasujete za moj “tri”. (in vse ostale, ki so vam všeč. :) )

Ampak to pišem predvsem za to, ker prijazni gospod poštar to blago danes končno dostavil do mene. In je še lepše, ko sem mislila, da bo. In še zmeraj nimam pojma, kaj bom s tem metrom:D Najprej sem nameravala nardit obleko večinoma solid barve (zeleno. roza. bež. ne vem.) in tole uporabit za spodnjo tretijno. Ampak, ampak,… ne vem. Mogoče bi majco. Odkar živim tukaj me malo manj skrbi nosit res čudne obleke. :)

  • Share/Bookmark

Prva služba, moje najbolj uporabne sposobnosti in dokončne realizacije

Prve funte sem zaslužla sicer že 14 dni po prihodu semkaj, ko so me eno nedeljo preizkušali v eni kuhni v kafiču. Kar tukaj plačajo (za razliko od tega sem v Sloveniji en mesec zastonj delala na oglaševalski agenciji na začetku). Očitno jim nisem bla dovolj kul, ker me niso nikoli poklicali nazaj. Potem sem se začela na izi prijavlat na resne službe (na izi. Kr morem najprej diplomirat n šit) in si ustvarla profil na reed.co.uk, ki je eden izmed večjih portalov za iskanje služb tukaj. In potem malo pozabla na vse skupaj.

Dokler me ni v petek ob 10 do 5 klicala »zasebna številka«, kar je bilo samo po sebi izjemno čudno, saj moje angleške telefonske nima ravno dosti ljudi in prav gotovo ni v imeniku. Lahko si mislite, da nisem dvignila telefona. Potem pa sem dobila mail. Od Robba, ki ravno dela na službi, kjer iščejo nekoga, ki zna Slovensko. Kar me je, milo rečeno, presenetlo. Prvič v življenju so me rekrutirali. In od vseh sposobnostih in znanj, ki jih imam, si resnično nikoli nisem mislila, da bo znanje slovenskega jezika tisto, ki mi bo prineslo prvo službo v Londonu. Ampak po drugi strani nas je takih, ki znamo slovensko, verjetno res nekje 200x manj kot takih, ki znajo uporabljaj adobe programe.

Tako sem vikend preživela ob paničarjenu (ooomg, na 2 avtobusa morem in in kaj če me kaj vprašajo, in, in, IIIINNNN…), nakupovanju »smart office wear, becouse thier american bosses are here and they really have to impress them« in paničarjenju (ooomg, z ljudmi se bom mogla pogovarjat.) Na srečo imajo tukaj abusrdno poceni trgovine z oblekami, tako je obleka+čevlji+štumfi+trenč nanesu na nekje 60 funtov vsega skupaj in dejansko so fuul lepi čevlji (oxfordke <3) in ful lep trenč (kamelast s črnimi obrobami) in fuuuul omasta obleka. Ampak zdaj imam vsaj neka za oblečt na job intervjuje (obleka, ki sem jo v ta namen prinesla s sabo, mi je premala. Khm.) In moje telo je navajeno na paniko. That’s my secret. I’m always scared shitless.

Ampak ko sem se zjutraj pogledala v ogledalo, sem ugotvila da zgledam tako kot izgledajo ljudeje v filmih, ko hodijo v službo. In potem sem šla na dvonadtropni rdeči avtobus, tako kot ljudje v filmih (tukaj naokrog žal ni podzemne, ki bi bila še bolj filmska.) In potem sem prestopla na druga rdeč avtobus, in zavila proti biznis predelu Londona, kjer delajo vsi ljudje v filmih (še ministrstvo za Čaranje je tam nekje). In se vozla, tako kot ljudje v filmih, mimo gigantskih steklenih stavb (v obliki falusa). In čisto na koncu, da je bila zadeva res filmska, je bila pisarna, v kateri je vse skupaj potekalo, za vogalom od tegale:

Ne metaforično za vogalom, dobesedno – samo en ovinek proč. Tako sem se odločla, da bom tako kot so ljudje v filmih, nonšalantna. In je šlo skozi.

Oh, in iz tiste strani Temze je čisto zraven Tower bridgea vidno vse tole. (Mimogrede, čudna stavba na levi je, ako se ne motim, da je to ta, take oblike, da sonči žarki, ki se odbijajo od nje, topijo avtomobile in žgejo preproge. Sonce topi avtomobile v Londonu. Let that sink in for a moment)

Čisto zares živim v Londonu. Čisto, čisto čisto zares. V Londonu. F* me sideways.

(PS: Služba je še kr bedna, mimogrede. Na oko eno uro na teden bom doma poslušala nekoga, ki dela telefonske ankete in ocenla kako dobro to počne. Kar je vseeno bolj kul kot delat telefonske ankete, ne?)

  • Share/Bookmark

Seznam sredine štiri: najljubše besede v angleščini

Zdaj, ko sem večinoma obkrožena z angleščino sem postala bolj pozorna na estetiko jezika (seveda po mojih subjektivnih standardih.) Tako sem se odločila, da podbno kot sem izbrala najlubše besede v slovenščini, izberem svoje najljubše angleške besede. Seveda je to malo težje, saj ima angleščina neverjetno zakladnico besed- v zadnji izdaji Oxfordovega slovarja jih je 171,476. (vir) Slovenščina jih ma, na oko, pol manj. (pogooglajte, al nekaj:)) Zabavno je tudi, da v te pomembne angleške slovarje vsako leto proceduralno dodajo “nove besede” in o tem potem poročajo vsi mogoči mediji. Tako je del (neformalnega) angleškega jezika npr tudi beseda bootylicious, ki jo je tam nekje ob prelomu tisočletja popularizirala Beyonce (ok, Destiny’s Child ). Nazadnje pa je bila med drugimi dodana beseda “derp”. (več o novih besedah)

Kakorkoli, tukaj moje najljubše besede:

4. Delicious

Zato ker nekako zmeraj, ko jo tvoriš z jezikom, proizvedeš večje količine sline. Tako ima že sama izgovorjava besede enak učinek kot njen pomen. (ali se to dogaja zgolj meni, zaradi Pavlovega refleksa?)

3. Serendipity

Ker zveni kot nekaj neverjetno trapastega, v bistvu pa ima zelo lep pomen. (Nekaj takega, kot srečno naključje, ampak ne povsem.) Seveda sem jo spoznala ob iskanju najbolj kul romantičnih komedij narjenih v zadnjih 15 letih. In čeprav me je film razočaral, mi je beseda vseeno ostala neverjetno blizu:)

2. Vast

Kot pridevnik, ki pomeni ogromno. Ne vem povsem zakaj, ampak všeč mi je zven besede in njena skromnost, tako nasprotna njenemu pomenu. Z neko praznino me napolni in spoštovanjem.

1. Haberdashery

Najbolj imenitna beseda v kateremkoli jeziku. Naučila sem se jo sicer komaj ob gledanju The great british sewing bee, v bistvu pa pomeni tako trgovine (ali del le teh), kot tudi sam skupek predmetov, vsega mogoče malega šiviljskega pribora(gumbi, zadrge, trakci,… ). In kako lepo zveni. (sploh, če bi jo izgovoril Sean Connery. hihi)

  • Share/Bookmark

Ari Anglež (seljenje psa v Veliko Britanijo)

Ari je končno prispel v London po 4ih mučnih dneh nekje v Luxemburgu. Skoraj mu ni uspelo priti na trajekt, saj se je stric veterinar pri pisanju datumov zmotil in bi moral Ari skoraj še enkrat jest tablete proti zajedavcem. Samo toliko, če to bere kdo, ki želi psa seliti v Veliko Britanijo: vse kar potrebujete je veljavni evropski pasji potni list, pes mora biti redno cepljen proti steklini, nekaj mesecev pred odhodom mora veterinar opraviti nekaj testov za bolezni (nimam pojma kaj, kri mu vzame in jo pošlje v lj) in 4 dni – 24 ur pred odhodom na trajekt za VB mora pojest tablete proti zajedavcem. V VB ne rabi biti v nobeni karanteni, ako izpolnjuje vse prej navedene pogoje.

Za samo selitev obstaja opcija letala, karta za psa stane med 50 in 100€, ampak seveda to opcijo ponujajo zgolj ne-eneni prevozniki (Adria, Lufthansa…). Če je pes težji od nekje 10kg mora biti v boksu in ga shranijo v poseben prostor za živali. Psa pri tem ne dajo pod narkozo ali kaj temu podobnega (kar sem jaz misli da bi zadevo olajšalo, ampak ja… :) ), pravzaprav je priporočljivo da se mu ne da niti pomirjeval. Da ne bi slučajno za zmeraj zaspal tam zadaj.

Ker Ari še nikoli ni bil v boksu in ker bi potem celoten postopek stal nekje 400 €, sma se odločila da je psa bolje seliti s kako drugo alternativo. Ena je seveda vlak ampak tudi ta je drag in traja kar nekaj časa. Tako sma se odločila za 3. opcijo, ki je pomoje najlažja- avto. Ker sama nimama avta, sma nekomu (Norbova sestra je bila prva, ki je ponudbo sprejela) ponudila pokritje stroškov prevoza v obe smeri, ker stane približno enako kot katerakoli druga varianta, zgolj nekomu se mora dat. Pot je dolga nekje 1700 km in če ti vmes ne crkne avto za vikend, jo lahko komot prevoziš v dveh dneh. (trajektih opcij je seveda več in cene se gibljejo od zelo nizkih do zelo visokih, tako da se pot splača rezervirat kar nekaj časa v naprej. Razn če ti crkne avto in moraš kupit novo karto za trajekt… :) ) Pes na trajketu ponavadi, zanimivo, ne sme iz avta, med tem ko njegov lastnik mora. Ari je na srečo zelo rad v avtomobilu in ga ne moti, če je tam sam, potem pač spi, tako da to ni predstavljalo velikih težav. Če pa je vaš pes drugačen, pa se splača pozanimat kake pravila so pri različnih trajektnih prevoznikih. (To je bil DFDS seaways).

Tako je ponedeljek ob kakih 10ih ponoči Ari končno prvič spoznal nov dom. Od vsega stresa potovanja in presenečenj in zmede (vidla sma se prvič po mesecu in pol, Norb je bil vmes doma,….) je večer preživel ob uničevanju nove kong igrače (ki je hvala bogu dovolj kvalitetna, da mu je ni uspelo uničit). Počasi se navaja na urbano angleško življenje, kar je veliko lažje, ker je blizu našega domovanja toliko parkov. Hackney marsh je vsakodnevna stalnica najinih sprehodov, ker mu lahko tam mečem žoge in palce in ima neskončno prostora.

Pred nekaj dnevi sma tam prvič srečala tudi dva sprehajalca psov. Ena gospa je imela s sabo na oko ene 15 psov vseh velikosti in oblik in Ari je skoraj umrl od groze, ko jih je prvič videl od daleč. Komaj sem ga spravla mimo, ker se je ves čas neskončno trudil vdreti se v tla, pa mu ni uspelo. Potem pa sma srečala manjšo skupino večinoma manjših ali srednje velikih psov, med katerimi je bil tudi en Parson, ki ga je zvabil k igri. Tako se je prvič igral z veliko pasjimi prijatelji in ne vem če ga je kadarkoli kaj že tako utrudilo:). Londončani očitno nimajo pravil o povodcih, večina psov ki jih srečamo se prosto giblje naokrog. Najprej sem mislila, da so pač vsi odlično vzgojeni in si Arija nisem upala spustit boječ se, da bi preveč navdušeno lovil druge pse. Ampak sem hitro ugotovila, da drugi psi to tudi z veseljem dirkajo po svoje in ne ubogajo takoj in da nikogar ne moti, tako da je tudi Ari zdaj veliko bolj svoboden.

Sicer pa sme želela pokazti še kako lepo »sobico« ima Ari v Angliji. Naša dnevna soba ima, tako kot po slikah sodeč vliko drugih angleških dnevnih sob, zagrajen kamin. Najprej sem ga mislila napolnit s svečami in se pretvarjat da je normaln, delujoč, kamin, ampak potem sma z Norbom ugotovila, da je to popolno mesto za Arijev brlog. Tako sme zašila blazino popolne velikosti in slej kot prej bom verjetno nadgradila vse skupaj (morda z lesenim ogrodjem? kovčkom primerne velikosti? košaro?), ampak itak vedno spi pri nama v posli, tako da se verjetno ni treba preveč trudit.

  • Share/Bookmark

Ulični festival

Čisto zraven naju je ulica Chatsworth. Na njej je že dve leti in pol vsako nedeljo tržnica s ponudbo lokalnih umetnikov, vintiđ oblek in poulične hrane. V zadnjih petih letih se je na njej odprlo veliko cafejev in bistrojev, z “artisian”ponudbo kruha in klobas in palačink in koles. Med njimi so še zmeraj poljske in turške trgovine s poceni robo, 1 ponud 7 inch pizza fast foodi in karibski take awayi. Če kdo ne razume kaj pomeni gentrifikacija, je tale ulica učbeniški primer. In ena izmed stvari, ki jo je prinesel naval malo bogatejših belih umetnikov, je 1. street festival v po 37 letih.

Z Norbom sma se ga neskončno veselila, predvsem zaradi enega samega razloga. V soboto, nekje ob 7ih zjutraj, bi naju moral zbuditi hreščeč zvonec pri vratih. Norb bi jih šel odpret in po minuti, ki bi jo polna pričakovanja preživela skrita pod odejo, bi morale začeti po meni skakati 4 zobtrebcaste tačke in slej kot prej bi me moral izpod odeje odkriti črni smrček. Ari bi moral končno prispeti v nov dom. Potem bi se skupaj odpravili na festival, kjer bi Ari zmagal na prvem annual Dog showu, večer pa bi zaključili z dolgimi frizbijasto metočim sprehodom v Hackney marshu. Vremenska je bila popolna.

Namesto tega nama je Norbova sestra v petek ponoči sporočila, da jima (njej in fantu) v Luxeburgu ckrnil avto. V soboto sma izvedela, da je edini okoliški mehanik, ki bi bil naj odprt ob vikendih, pravzaprav na dopustu. Več o usodi avta, v katerem je tudi moj šivalni stroj in nekaj hektolitrov vina, se bo izvedelo v ponedeljek. Če bo vse po sreči, pridejo vsi skupaj z avtom v ponedeljek zvečer končno k nama. Če bo vse po nesreči, bodo avto s prtljago vred odvlekli v Slovenijo, Ari pa se bo z vlakom, upajmo, nekako pripeljal do naju(seveda ob spremljavi).

Po sorazmerno depresivnem jutru (pričakovanje Arija me je, priznam, bolj držalo pokonci kot bi si človek lahko mislil) sma se odločila da grema vseeno naokrog, najprej v Dalston na tržnico pogledat trgovino z blagom, ki sma jo vedno zamudila in potem nazaj na Chatsworth. Trgovina z blagom je najčudovitejši kraj na svetu, v njej sem kupila 1 m balga potiskanega s psi v plaščkih za Arijevo posteljo za 5,5 funtov. Na poti nazaj sma srečala še cirkuški festival nedaleč od najinega se doma, ki pa se je komaj začenjal, zato sma šla dirketno na najin ulični festival.

Ravno sma zamudila bend, ki je igral na začetku ulice, nihče ni nič kuhal in edina zabavna stvar daleč naokoli je bil bouncy castle, za katerega pa sem očitno prestara. Za to sma v francoski delikatesi kupla kruh, sir in klobase in se vrnila domov na malico. Na poti sma opazila, da se na nastop pripravlja nov bend, za to sma se po malici in počitku vrnila na festival. Kljub temu, da so člani zasedbe zgledali kot rokerske variacije hipsterjev, so igrali neverjetno cheesy pop. Za to sma malo raziskovala kaj še ponuja festival, pojedla nekaj ton krofov iz pekarne, ki je vedno dokaj neobiskan, zdaj pa je bila takorekoč izropana in se prijavila na 2 srečelova. Za enega si je Norb nardil tviter (jaz še vztrajam brez), ker bi lahko zadela kolo ali zlato čelado. Zadela nisma nič. Pri drugem pa so ponujali še možnost, da uganeš koliko bonbonov je v posodi in z Norbom sma se sporekla o številu. V tekmovalnem duhu sma vsak stavila svojih 20p in jaz sem izračunala potencialno število (posoda ima ravne stranice). Potem sma še 2x obhodila festivalski prostor. Povsod naokrog je bilo veliko psov različnih velikosti in noben ni bil našemljen, kar mi je malo vrnilo upanje v ljudi na ulici. (čeprav, morda pa bi bilo potem vse skupaj bolj zabavno).

Slej kot prej so začeli dji svoj del zabave in malo sem s pivom poplesavala prestopala levo in desno, da me ni zeblo v noge na ulici. Potem pa mi je zazvonil telefon in ker tukaj dejansko ne poznam nikogar, ki bi me klical, mi je takoj postalo jasno, da sem nekaj zadela. Moja pragmatična matematična metoda ugotavljanja števila bonbonov v posodi se je izplačal, ker sem jih zadela. Naenkrat sem postala lastnica tam nekje 344 m&mov, oziroma kot se je izrazil eden izmed ljudi, ki je opazil mojo nagrado: I’ve won the diabetes. Kmalu sem ugotovila tudi, da sem očitno edina polnoletna oseba, ki se je igrala to igro. So I stole candy from children. Ampak so bili dovolj stari, da bi morali znati izračunati volumen kvadra, tako da je moja slaba vest malo olajšana. Sem jih vsaj naučila, da so se v šoli naučili tudi nekaj, kar jim v resničnem življenju lahko koristi.

Prvi Chatsfestival se je menda ob zvokih plesne glasbe iz osemdesetih in devetdesetih nadaljeval še pozno v noč v klubu, ki je bil še v času, ko je Google slikal okolico »Eastern european social club«, ampak se je vmes očitno preimenoval v 42b, midva pa sma večer raje preživela nekaj metrov stran ob gledanju filmov na kavču v kokonu odeje in večerjanju čokolade.

  • Share/Bookmark

sredini štirje: (vzhodno) Londonska presenečenja

London nikoli, NIKOLI, ni bil na mojem seznamu mest, kamor bi si želela preseliti. Nikoli. Vedno se mi je zdel pregužvast in že od malega so nas učili o tem da tu ves čas dežuje in Angleži so menda tečni in…  Ampak je pač tako naneslo, da sem pristala tukaj in ugotvila sem, da London sploh ni tak, ko sme si ga (in kot si ga verjetno veliko ljudi) predstavljala. Tukaj je sezanam 4ih stvari, ki so me do zdaj najbolj presenetile tako v pozitivnem kot negativnem smislu.

4. “Angleži” so mitološka, neobstoječa bitja

Znano dejstvo je, da je v Londonu več kot polovica prebivalcev tujcev in za to nisem pričakovala, da bodo povsod mene skakali Angleži in pili čaj in govorili s svojimi angleškimi naglasi in se na splošno angležili. Ampak v resnici bi rekla, da je tukaj naokrog morda 1% Britancev in do zdaj mi je uspelo spoznati samo eno Angležinjo pa še ta je čisto drugačna kot vsi tisti, o katerih so nas učili. Ljudje okrog mene so večinoma turki ali njihovi potomci, ljudje iz Karibov ali njihovi potomci  in nenormalno veliko italijanskih hipsterjev. Kar mi prinese do naslednje točke…

3. Pogostost moških z brki/brado in prekratkimi skinny kavbojkami (ki delujejo, kot da se ne umivajo)

Sej vem, hejtanje hipsterjev je že malo out, in vsi bi naj vedeli, da je East London meka za te unikatne duše. Je že res, da sem jih veliko pričakovala, ampak nikakor ne toliko in nikakor ne v tako bizarnih situacijah. Mislim, delno sem se veselila njihove prisotnosti, navsezadnje sem mislila, da ima veliko skupnih interesov, kot je organska zelenjava in ročna dela, but boy was i wrong. V sosednji ulici je frizer, ki je VEDNO oblečen v enako umazano belo spodnjo majco brez rokavov (ali pa ima celo omaro belih spodnjih majc, ki zgledajo umazano in znucano, ne bi vedla), z ogromnim neurejenim lasiščem in brado. V osnovi cela zadeva deluje kot da je nek brezdomec malo pometel zapuščen lokal, znosil v njega naključne stole in ogledala, našel škarje in začel strižt ljudi. Cene se seveda gibljejo blizu trimestnih številkah. Vsak drug biznis ima na steni obešena kolesa. Bicikle. Tudi če nimajo nobene veze s kolesarstvom. Na ulici najdeš ljudi, ki v zelo 90s oblačilih zelo nerodno poplesujejo na 90s glasbo in želijo tvoj denar. Skoraj vsi so italajni. (hvalabogu je večinsko prebivalstvo tukaj še vedno muslimansko/karibsko/revno. ampak gentrifikacija je žal več kot očitna in bojim se, da se bo okoliš razvijal v neprijetni smeri)

2. Nevelemestnost

Predel, v katerem živima in je uradno uvrščen v 2. cono Londona je od Kings crossa oddaljen pol ure s kolesom (pravi Norb. On gre vsak dan tja.) To je približno toliko, kot Pekre (kjer sem živela preostanek svojega življenja) od centra Maribora. Človek bi si mislil, da bo tukaj, ker je pač velemesto, nevzdržno glasno, polno prometa … Pa ni. Približno tak je, kot da bi živela v neki manjši angleški vasi. Nikjer ni videt stolpnic in podobnih velemestnih zadev, hiše so majhne in vrstne in prikupne, avtomobilov ni dosti in vsako nedeljo je na glavni ulici tržnica. In če ne bi želela nama nikoli ne bi bilo treba it “v Lonodn”- na Picadily in podobne nagužvane predele (kjer dejansko še nisma bla. Ampak sprehodi po južnem bregu Temze blizu parlamenta in London eyea so vseeno simpatični). Edina stvar, ki te opominja na dejstvo, da si očitno nekje kjer dogaja, je konstant prisotnost letal in helikopterjev (nizko) na nebu. Ampak tega se človek navadi.

1. Sonce

To poletje je sicer menda bolj ali manj najlepše v tem tisočletju in ta slabo vreme šele prihaja, ampak pričakovala sem, da bo grozno. Ogabno. Pa je ravno nasprotno. Skoraj vsak dan je vsaj kako uro sonce, večna dni je večinoma sončnih, deževanje je zmeraj kratkotrajno in nikoli nasilno, temperature so neverjetno prijetne in nasploh bi rekla, da je točno tako vreme, kot sem si ga zmeraj želela- ni prevroče, ni prehladno, ni presuho ali premokro. It’s just right. (seveda me lahko o mnenju o vremenu ponovno povprašate tam enkrat novembra, pa bomo vidli kako se mi bo zdelo takrat:))

  • Share/Bookmark

indijski piknik in slovenski prijatelji

Ta vikend sta naju obiskala M., prijatelj iz srednješolskih let, ki prav tako živi v Londonu in njegovo dekle. Smešno je, kako se ti razdalje naenkrat zmanjšajo tukaj- M živi na severu, v 5. coni, midva na vzhodu, na meji med 2. in 3. in njuna pot do naju je, ker so seveda popravljali northern line, trajal 2 uri.  Vsem je bilo jasno, da je to sicer res dolgo, ampak komaj ko smo se zavedli da je to dlje kot od Ljubljane do Maribora, smo ugotovili, kako daleč narazen pravzaprav živimo. Ampak se jima je vseeno splačalo prit, upam. Po moje mnenju sma pripravla odlično večerjo- dovolj dobro, da jo bom delila z vami.

Norb je seveda spet zalaufal griliput in v ta namen sma zjutraj na poti do trgovin še v parku nabirala suho vejevje (v njegov platneni tote). Tukaj se ves čas delam vsaj malo norca iz vseh bizarnih hipsterkih zadev, ki jih počnejo najini sosedje, ampak mislim, da sma s tem za nekaj mesecev izgubila pravico do tega.

Potem sem marinirala piščanca, zmeraj kupima tele male obstranske piščančje fileje, za katere sploh ne vem če jih v Sloveniji posebej prodajajo- ker so malce bolj poceni in ker se sorazmerno hitro spečejo na tem malem žaru.  Odločla sme se, da jih v luči tega da sma si končno nabavla asortiment indijskih začimb začinim tako, da bodo imele pač indijski okus.:) Tako sem jih nekaj ur marinirala v: 2 žlici grškega jogurta, sok pol limone, 1 velika žlica paprike, 1 mala žlica kajenskega popra, 1 mala žlica kurukume, 1 velika žlica naribanega svežega ingverja, 2 nasekljana stroka česna. Norb je speku naan po tem receptu.

Zraven sem postregla tudi komuračino raito (aka. indijski tzaziki), ki ga pripraviš tako, da eno povprečno kumarao naribaš, prestaviš v čisto kuhinjsko krpo in iztisneš sok, dodaš pest narezane sveže mete in ene pol skodelice grškega jogurta. Začiniš s soljo po okusu. In jedli smo tudi čisto navadno zeleno solato z bučnim oljem, ker sem preveč navezana na njega tukaj.

Za sladico sem pripravila profiterole, ker se mi jih je neskončno luštalo odkar sem začela gledat novo sezono The great british bakeoff in so bile morda malo premehke. Še vedno ne vem točno ali naj naslednjič za stepanje smetane kupim znova double cream, ali naj probam single ali koji k* je tu pač smetana za stepanje- ta je bila pač neverjetno gosta… M. je prinesel dišeč traminec in po več ko enem mesecu, sme znova pila vino. Rekla bi, da je bil to moj absolutni rekord abstinence od vina (ne alkohola. cider navsezadnje ni slab:) ) od tam nekje 14. leta starosti (mojim staršem se je zmeraj zdelo normalno, da ob dobrem kosilu spijem tudi čisto malo vina. ) in ugotovila sem, da bo pomanjkanje dobrih štajerskih vin najhujša zadeva tukaj. Na srečo v soboto pride Norbova sestra z avtom sem za 3 tedne in menda pripelje marsikaj s sabo. In v kompletu tega marsičes bo tudi Ari, tako da se naslednji teden začne čisto novo, veliko bolj veselo in manj osamljeno poglavje mojega angleškega življenja…  (aka: brace yourself- dog pictures are coming.)

  • Share/Bookmark

obmesečje

Dobro, že malo več kot en mesec sem tukaj, ampak vbistvu sem v nekem takem časovnem scifi mehurčku, da mi čas ne teče povsem linearno. Pred tiočletjem sem zelo površno spakirala in prišla sem, ampak šele pred nekaj dnevi prispela. Pa ne, da bi bilo tako zanimivo tukaj, da bi čas tako hitro mineval, vleče se in čisto sama sem si kriva za to, za to se ne bom preveč pritoževala. Kakorkoli, zgolj obeležit sem želela to minulo tiočletjekundo z enim (še kr bednim) kolažem slik in seznamom.

Všeč mi je

  • dejstvo, da bom čez 14 dni v živo vidla Niela Gaimana, kako nastopa v vlogi štoparskega vodnika po galaksiji, v uprizoritvi BBC radio showa v živo. Zadeva je tako sanjska, da si je, dejansko, nikoli nisem znala niti predstavljati. In zdaj imam vstopnice zanjo
  • to, da bi v teoriji lahko šla v živo gledat bolj ali manj kogarkoli, ki mi je res pri srcu
  • upanje, ko se sprehajaš po centru (kar sme do zdaj počela ravno 3x), da bo izza vogala prišel Benedict Cumberbatch
  • sprehodi ob kanalu
  • najino stanovanje
  • speedminton v Hackney marshes, ki so absurdno velika površina zelenice (menda največja površina fuzbal igrišč kjerkoli na svetu. ampak možno da si je to nekdo zmislu), od najinega stanovanje oddaljena toliko, da lahko nepretrgoma tekam do tja (torej blizu. zelo blizu.)
  • Londonsko nebo, ki je čisto vsak dan pravljično. Ne pretiravam. Pravljično. Jamie Cullum je že vedel kaj poje, čeprav sem zmeraj mislila da je London skys pač metafora
  • sprehodi ob kanalu
  • Victoria park, ki je skoraj tako lep kot Mariborski (dejstvo je, da je Mariborski mestni park najlepši park na svetu. in to sploh ne govori moj lokalpatrionizem, kdorkoli ga je kadarkoli doživel, se strinja)
  • street marketi, še posebej aspekt street fooda
  • dostava nakupov na dom. sploh eko zelenjave v eko škatli.
  • to, da imajo Angleži zelo radi vrtnice v svojih pijačah. Nikoli nisem bla fan “sodas”, od brezalkoholnih zadev mi je bila zmeraj najlubša voda. Ampak zdaj bi skorajda lahko rekla, da je tale rose lemonade bolj fajn.
  • sprehodi ob kanalu
  • cider
  • sem že omenila sprehode ob kanalu?

Ni mi všeč

  • jaz v Londonu in vse posledice tega (e.g. no job & no moniz to do really fun stufs)
  • Share/Bookmark