Brokoli na žaru
Doma imamo še kar velik žar na vulkansko kamenje in v zadnjih nekaj tednih smo ga večkrat zalaufali. Ampak vsakič, ko je moj dragi vrgu na žar tisti štikl mesa, je žar zgledal žalostno in prazno. Tako sma včeraj potem, ko je levo četrtino zapolnil mlad jelen, sklenla, da morema vsaj še malo prostora z nečim zapolnit. V hladilniku ni bilo nič na prvi pogled žarljivegea. Nobenih bučk ali paprik ali jajačevcev. Je bil pa brokoli. In nekaj časa so bili na intrenetu ful popularni recepti, v katerih brokoli spečeš v pečici. Torej je bilo očitno, da mora zadeva funkcinorat tudi z žarom.
Pred peko sma ga zgolj malo našpricala s česnovim oljem in potem je delal družbo jelenu na žaru kakih 15 minut. V tem času sma pripravila tudi dip, navdihnjen s tapas večerom: 2 žlici majoneze, 2 žlici kisle smetana, 1 žlička čili omake, 1 žlička balsamica. Brokoli je navsezadnje preveč zdrav, treba je zadevo nenkako zablansirat.
In povem vam, zadeva je bil zame eden izmed najbolj posrečenih žar eksperimentov ever. jaz sicer tako ali tako number 1 fan brokolija na svetu, tako da bi semi verjetno zdel dober v kakršnikoli obliki, ampak če ga takole spečeš dobi malo istega dimastega žar okusa, cvetki na robovih postanejo prijetno hrusljavi in vse skupaj se ravno prav zmehča. Tako da vam toplo priporočam, da za nalsednji piknik nabavite še kako glavo brokolija. Vsi bodo presenečeni in navdušeni. (razen ljudje, ki ga ne marajo. in nekje sme nekoč prebrala da smo ljudje dejansko fizološko razdeljeni na take, ki nam je brokoli dober in take, ga zzaradi ne čisto pojasnjenih razlogov okušajo kot grenkek. Če je koga zanimal še kak fun fact.
Vožnja po desni (s kolesom)
V bistvu ne vem, če nisem nekaj popolnoma podobnega že kdaj napisala na blog, ampak čas je za še enega izmed mojih „rantov“. Ne vem, če imajo policisti tele kolesarke racije po vsej Sloveniji ali samo v MB, ampak moj FB je poln statusov V smislu:“Vozil se, se po napačni strani kolesarske steze in mi je policist za to napisal kazen. Svet ni fer. Življenje ni fer. Nič ni fer. Zakaj policisti ne delajo nekaj bolj pametnega namesto tega. Buhuhu.“
Prva stvar, ki jo morem ob takih enostranskih debatah zmeraj poudarit je, da jaz bolj ali manj vedno vozim po pravi strani kolesarske steze. Vedno. Ja, na desno grem tudi npr. na Titovem mostu, kjer moraš za to ker si pač na desni potem za to, da prideš do Europarka, cesto prečkat pod mostom in v ta namen narediti dodatnih 200 metrov, in 50 od tega v hrib. In se mi to pravzaprav ne zdi nič težkega, ker sem na kolesu. In mi to vzame približno minuto. Ali če grme čez Koroški most in morem v ta namen na desnem bregu najprej čakat na dveh neskončno dolgih semaforjih samo za to potem na drugi strani mostu znova prečam cesto in se po desni zapeljem nazaj do UŠCja.
Ampak ne, za večino ljudi na kolesu je prečkanje ceste na desno očitno prenaporno. Iz dna duše jih sovražim npr na starem mostu, ki tako ali tako ni bil narejen za to, da si ga delijo avtomobili, kolesarji in pešci in je posledično kolesarka široka približno 4 cm, prav tako pločnik, most je konstanto zabasan in ni lepšega kot to, da moraš zgodaj zjutraj manevrirat na teh 4 cm med skupinami hihitajočih se srednješolcev (ki sicer ne delajo nič narobe, ampak so tako mladi in se imajo tak fajn, da ti grejo že za to, ker obstajajo, neskončno na živce), nekom, ki se mu na kolesu za tabo mudi v službo in skupino ljudi, ki niso imeli časa, da bi šli na svojo pofukano stran kolesarke in te zato zdaj dokaj tečno gledajo v oči ker ne veš kam točno bi se mogu umikat in zakaj bi se sploh mogu ti umikat, ČE DELAŠ VSE PRAV?!?. Ni mi prijetno v prometu, nerodna sem in nesigurna in čisto zmeraj imam v takih situacijah vizijo kako bom padla iz kolesarke na cesto in mi bo nekdo peljala čez glavo. Vem, pretiravam, ampak če bi se vsi lepo vozli po pravi strani, do takih situacij ne bi prihajalo in bi promet potekal veliko bolj tekoče in ptički bi peli in zmeraj bi sijalo sonce.
Predpisi ponavadi obstajajo z razlogom. Vem, obstajajo neumni predeli mesta kjer je kolesarka samo na eni strani ceste in se ti zdi res nesmiselno, da bi se po že itak preozki cesti ti vozil po desni, če se lahko potniki v nasprotni smeri vozijo po dosti bolj varni kolesarki. In ja, po celem mestu so po kolesarskih nonšalantno parkirani avtomobili in zdi se, kot da njim nihče nikoli ne napiše kazni. Ampak to, da drugi ljudje delajo stvari narobe in sistem morda ni povsem popoln, nikakor ne pomeni, da imaš ti pravico kršit zakone zato, ker si prelen (roko na srce, večina ljudi, ki se vozi po levi to počne predvsem za to, ker so preleni in s tem prišparjo 20 metrov in mogoče kak semafor).
Seveda bi morale biti kolesarkse boljše urejene in ceste lepše in grdi zlobni avtomobili prijaznejši. In dalo bi se debatirat o tem, če obstajajo boljše stvari, ki bi jih policisti lahko počeli, ampak po moje delajo točno to, kar je treba. Veliko kolesarjev namreč poleg tega, da ne upoštevajo pravil o vožnji po desni strani, ne upoštevajo tudi cele množice drugi prometnih predpisov in nekje je pač treba začet.
Mimogrede, ako ne veste, nedovoljeno je tudi telefoniranje med kolesarjenjem. Ampak o tem bi lahko napisala še en dolg sestavek zakaj bi bilo treba kaznovati vse ljudi, ki to počnejo:)
PS: just because it’s such a fun song:)
Ko ti gre vse narobe…
Je seveda precej slabo. Ko ima hudič malde jih ima pač najmanj 8. Ampak najslabše, daleč najslabše, na takih dnevih je, če je narobičnost vsega skupaj posledica toje lastne lenobe, nerode in neorganizranosti.
Najprej sem padla na sprehodu z Arijem. Kar sploh ni nenavadno. Moj tarckrekord ima pač že kar nekaj zvitih gležnjev, prešitih prstov in izpahnjenih nohtov. (ta zadnja besedna zveza je legitimna poškodba. če si dovolj neroden, si lahko izpahneš noht. In potem nekaj dni čutiš najhujše bolčine, ki jih človek sploh lahko čuti.)In padla seveda nisme tako prikupno da bis e potme pobrala. O ne. padla sme dvakrat na razdalji 20 metrov. In si tako na četrt sme zvila gelženj, izgubila vso kožo na desnem kolenu, strgala novo trenerrko in mislim da imam še nekaj kamenja vsajenega v desni dlani. Na vsak način imam tudi eno veliko gonječo-se rano. FUN!
S tem seveda ne bi bilo toliko narobe, če naslednji ponedljek ne bi bil rok za oddajo dipozicije za diplomsko (ja, normalni ljudje to delajo preden se dejansko lotijo pisanja diplomske, eni pa pač hočemo najprej met ene 30 strani, šele potem faks uradno zaporsimo, da nam jo dovoli delat). In tudi s tem načeloma ne bi bilo nič narobe, če bi si jaz potrdilo o orpavljnju prakse zrihtala takart, ko sem jo dejanko nardila (ne 3 leta kasneje) in bi imela tako izpolnjene skorja vse pogoje (enega bomo ignorirali…. preprosto nočem razmišljat o neopravljeni športni vzgoji. ) Tako na pol invalidna skačem od vrat do vrat in zbirma potrebne podpise. FUN!
In zakaj. Zato, da mi bodo, kot menda po novem obstaja dolčena stopnja verjetnosti, na koncu temo zavrnili, ker “ni dovolj tehnična”. Če so mi na tehničnem faksu omogočali nethneični študij mi je popolnoma vseeno koliko dekanov se je spremnilo in koliko novih politk majo. Fuck off. (menda so posebej občutljivi na diplomske z besedo “ženske” v nalsovu. frustrated much?) FUN!
In najhujše od vsega je, da se sploh ne morme tako zares smilit sama sebi. Vse kar lahko počnem je, da se nadiram. Semi interno. Če tako nejkje v Mariboru vidite punco z razmršenim gnezdom las, ki se naokrog vleče kot notedamski zvonar in kriči stvari v smilsu “Res, Petra? RES?!? Tak nesposbna si?!?” se me ni treba bat. Nevarnost predstavljam zgolj sama sebi …
Najboljši reality show EVER
Zdaj verjetno že veste, da dosti preveč gledam “televizijo”. Amapk nikoli vam še nisem priznala, da polek vseh 18000 kolikortoliko kvalitetnih serij, ki ji spremljam, rada gledam tudi take tekmovalne reality showe. V smislu The biggest looser (največji zgubljenec, LOL), Master chef in Project Runway. Do zdaj sta si prvo mesto na moji lestvici priljubljenosti delila Project Runway in Masterchef – prvi zato ker v njem šivajo, očitno, drugi pa zato ker je Gordon Ramsey badass in ker je show za katerega si lahko predstavljam, da bi se ga, če bi bila v kaki drugi državi, mogoče lahko udeležila in sigurno zmagala (pomnimo, te zadeve se dogajajo v moji domišljiji).
Zdaj pa sem preko enega svojih najljubših šiviljskih blogv odkrila britanski reality show, ki ne samo da združuje Mastercefa in Project Runway, ampak dejansko eliminira vse nadležne aspekte tistih dveh oddaj in je ena sama simpatičnost. Imenuje se The great british Seewing Bee in kot ste verjetno že sklepali (ako poznate vse te oddaje), gre za to, da iščejo najboljšo hobi šiviljo/krojača v VB. Ampak koncept, ki je očtino pisan ka kožo gledalcem, kot sem jaz, sploh ni vse kar me navdušuje.
Najprej, popolnoma vsi nastopajoči so neverjetno simpatični. Voditeljica, oba člana komisije (zanana učitljica šivanja in znan krojač) in vseh 8 tekmovalcev. Nihče ne deluje naduto, nihče nikogar ne nadira, nobenega šimfanja za hrbti ne v odmori med nalogami. Prvazaprav grejo tekmovalci zmeraj, ko nalogo zaključijo, skupaj na čaj v sosednjo kavarno. In izgledajo kot da s eprav po britansko zabavajo. Moja najlubša tekmovalka je Ann, ki je stara 81 (ne, ni typo, ena in OSEMDESET) in ima največ skillsov in očitno zmaguje. Prav tako pa tekmujejo še tovornjakar, ki si rad šiva steampunk kostume; 40-letni flamboyant trener aerobike, taka tipična angleška mama, neverjetno rpikupna vintiage Tilly, itd.
Ampak to še zmeraj ni vse, kar me navdušuje. Med oddajo so dejansko segmenti, ki ti razložijo kako se kaj naredi in zakaj se točno tako naredi (ob animacijah) in en zgodvinski segment, ki pokaže kako je nekja nastalo. V prvih dveh oddajah sme se tako naučila kdo in zakaj je izumil šiviljske kroje, ki jih lahko kupiš na papriju (take Burda zadeve) in kdo se je prvi spomnil, da bodo moške hlače take kot pač so danes moške hlače in zakaj. Sweet! Oh, in vse se dogaja v predelu Londona, kamor se bom verjetno preselila 
Edina negativna stvar je, da so vsega skupaj zgolj 4 deli (ker zadeva ni niti najmanj razvlečena.). 
Vsi pa so za nas dostopni kar lepo na youtubeu. Tukaj je prvi. Res TOPLO (če to ni očitno iz zgornjega slavospeva) priporočam ogled vsem, ki jih zanima šivanje (in znajo angleško).
Spomladanski sprehodi
Sicer nočem biti človek, katerega počutje je odvisno predvsem od vremena, ampak si ne morem kaj, da me zadnji dnevi ne bi polnili z evforijo. Ko cvetijo češnje sem zaljubljena v vonj po spomladanskem soncu, jutranje nevihte, prve sveže pege na nosu in hladen veter.
Verjetno vam ne rabim posebej povedat, da so sprehodi z Arijem moj daleč najljubši dan dneva. Četudi se gospodič še zmeraj ne zna obnašat in me malo ožge sonce…
Kreativna izmenjava:parjenje
Popolnoma jasno je,da ne delam zadev, ki bi jih morala delat, ampak sem se namesto tega raje lotla sestavljanja parov za kreativno izmenjavo. Verjetno je understatment leta, če rečem, da so mi ob tem skorja eksplodirali možgani. Resno, zakaj sem se spravla organizirat vse skupaj, če so moje sposobnosti organizacije resnično omejene:)?
Po tem ko sem imena vseh napisala na post-it listke zraven njihovih kreativnih sposobnosti in želja, in sem v nedogled združevala in razdruževala, mi je končno uspelo ustvariti kolikor toliko učinkovit sistem. Ugotovila sem namreč, da ima od 10 prijavljenih (vključno z mano, na srečo sem včeraj narobe štela, tako nas je parno število:))5 blog. Tako sem v pare združla eno osebo z blogm, ki bo lahko malo pisala o celotnem procesu in eno osebo brez bloga, ki, v kolikor ga ne namerava ustvarit v naslednjih tednih, očitno ne bo pisala:). Tako lahko, ko obe prejmeta pakete, oseba z blogom tudi objavi slike paketa od obeh.
Tukaj so linki do vseh v swapu udeleženih blogov:
Ta blog ustvarjata dve punci, ki sta se obe prijavili, kar me je, priznam, prvih nekaj trenutkov malo zmedelo 
In skoraj bi vaju združla v par, kar verjetno ne bi bilo tako zabavno
- http://peaceful-rainbow.blogspot.com/
- in seveda moj blog
Bi napisala kaj več o udeleženkah, pa ne vem kako zelo želijo biti javno izpostavljene:)
Za vse neizkušene udeleženke pa tukaj še nekaj o tem kako naj bi se zadeva nadaljevala:
- Tudi če se ti zdi, da si dovolj izvedela že iz vprašalnika, pošlji vsaj en mail svoji partnerki, tako da nekako obe potrdita svojo prisotnost
- Komunikacija zdaj poteka med vama, tako da mene ni treba vključevat v maile:)
- Seveda me lahko kontaktirate v kolikor nastanejo kakršnekoli težave
- Časa za ustvarjanje imate do konca maja. Zadnji dan maja morajo biti vsi paketi razposlani, lahko pa seveda, če končate prej, paket odpošljete prej. V primeru, da vam zaradi opravičljivih razlogov ne bo uspelo, se o zamudi prosim pogovorite s partnerko in sporočite tudi meni.)
- Preden paket pošljete, naredite par fotografij izdelkov (za vsak slučaj, če se mu na poti kaj zgodi ali kaj temu podobnega)
- Ko odpošljete paket, to sporočite meni in partnerki.
- Prav tako meni in partnerki sporočite, ko paket prejmete.
- Paket poslikajte in slike objavite na svojem blogu. Ako ste oseba v paru brez bloga, se s partnerko dogovorite ali bo objavila fotografije, ki jih je posnela sama, ali ji boste vi poslali svoje fotografije.
*če to ni jasno, dokler partnerka ne prejme paketa ne objavljat slik na blogu. Presenečenje je približno 60% veselja v swapu:)) seveda pa lahko objavljate „teaser“ fotke s kakimi detajli ali čem podobno zabavnim. - Ko so slike objavljene mi na mail prosim pošljite link, da dam link do tja, da še tukaj objavim linke do povsod. (vedno bolj jasno mi je, zakaj se take zadeve organizirajo na forumih, ne na blogih:D)
Za vsa vprašnja sem seveda še zmeraj na voljo na mailu fenchurch.swap@gmail.com
Če se je kdo prijavil in mu do danes zvečer še nisem poslala informacij o partnerju, to pomeni, da sem idiot in da sem zgrešila prijavo. Ako se to komu zgodi, avtomatsko postane moj partner (razen če bo parno število takih ljudi:)). Obljubim, da sem v swapanju ful boljša kot v organizcaiji swapov.
Pomlad=prehlad
Vremenoslovci bi prihod pomladi pravzrpav lahko uradno razglasili, ko sem jaz prvič v koledarskem letu resno prehlajena. Moj imunski sistem namreč odlično deluje, ko se je treba boriti proti mrazu in anginam, epidmijam grip in vsem podobnim bedarijam, ki jih prinaša zima. Ampka čisto vsako pof* leto takoj, ko se resno začne pomlad, moj imunskin sistem spakira kovčke in gre na po njegovem mnenju očitno hudo zaslužen dopust. Tako je, seveda, tudi letos.
Zadnij 42 ur sem večinoma prespala+gledala TV (in to tapravi, ne serije na računalniku, to je prenaporno). Kar ni zabavno, ker ponavadi ko sem bolehna moje sanje dobijo čisto mitološke razsežnosti in vam rajši sploh ne bom govrila kaj vse so vsebovale tokrat. Naj dodam samo, da ima bolano bolano domišljijo.
Tako se še nisem uspela skoncetrirat dovolj, da bi nardila pare za swap. Prijavljenih vas je 8 (če mi je uspelo prav štet in nikogar nisme štela 2x:)), kar pomeni da nas je skupaj z mano 9, kar pomeni da se morem spomnit nečesa pametnega, kako ustvarit pare iz neparnega števila. Parjenje se bo zogodilo takoj, ko bodo moji možgani spet delovali, mi bo uspelo napisat 3 nove recepte, scifi zgodbo z 2000 znaki in oblikovati logotip za gospoda, ki se ukvarja s tapeciranjem in se ne more odločit kako tipografijo bi mel. Torej rečimo da v roku 3-4 dni? Morda prej. Samo želela sem potencialnim izmenjevalkam povedat, da nisem pozabla:) Zgolj bojim se, da bi moji bolani možgani preprosto pomešali vse skupaj in bi na koncu vsi zgolj meni poslali darila…
sredini štrije: TV kuharji
Veliko ljudi se buni, da je po televiziji samo še kuhanje. Mene to, seveda, bolj kot ne nadvse veseli. Odkar pa imamo doma dostopen tudi Food network v Hdju, veliko več gledam TV. In jem, ja, jem tudi veliko več. Zato se boste to sredo spoznavali z mojimi 4imi najljubšimi TV kuharji vseh časov. (Kriteriji za uvrstitev so precej subjektivni in verjetno se bo našel marsikdo, ki se niti približno ne bo strinjal z mojim izborom. Ampak to so seznami MOJIH najljubših stvari:))
4. Reza Mohammad, aka The spice prince of India
Trenutno ima na Food networku sicer oddajo o afriški kuhinji, ampak jaz sem ga spoznala, ko je še hodil po Indiji in kuhal indijsko hrano. V bistvu me je prvi navdušil nad tem, da bi mogoče sama sprobala skuhat kaj malo drugače začinjenega. Reza je tak tip voditelja, ki ti verjetno ali gre neskončno na živce, ali pa ga imaš rad. Ker je neverjetno over the top. Ampak meni je prirasel k srcu in z veseljem pogledam tudi njegove afriške dogodivščine.
več o nejgovi 1. odaji tukaj
3. anonimni kuhar v oddaji Kuhinjica
Od vseh kuharskih oddaj na slovenskih TV kanalih je moja daleč najljubša oddaja Kuhinjica. Zaradi tega, ker kuhar nič ne govori in ima old skul kuharsko kapo in kuha same dobre stare recepte z veliko smetane in šunke in podobnega. In ko daje zadeve na krožnik, vedno zgledajo, kot da smo v sedemdesetih. In sedemdeseta so bla menda kul. Zaradi resnega komentatorskega glasu, ki kuharja spremlja, imam včasih občutek, da gledam neko dokumentarno oddajo o neki drugi speciji- kuharju.
2. Andy Bates
Z Norbom sma že sklenla, da bo najini prvi resen skupni projekt v Londonu dobiti prepoved približevanja do Andy Batesa. Oba imam namreč en tak mali crush na njega- Norb ima seveda bolj kulinaričnega, meni je pa Andy tudi en tak simpatičen pob (celo njegovi s fračo nastreljani zobje imajo svoj čar). Andya sma spoznala na Food Networku, kjer ima 2 oddaji in včasih zapolni segemnt reklam. Je mlad angleški chef pek, ki se specializira za street food. Ko sma bila takrat v Londonu sma vsakič, ko sma kje zagledala street food rekla, da ma Andy ziher tu nekje štant in raziskovala, ampak ga nikoli nisma našla. Ko je bil potem Norb na zadnjih intrevjujih in je raziskoval Hackney (hip predel) je čisto po naključkju na Broadway marketu jedel Andyeva škotska jajca. Ki so menda popolna.
1. Julia Child
Kraljica kuharskih oddaj, mojega nabora navdihujočih citatov in vedno znova moja prav izbira pri naključnem iskanju navdiha v kuharskih knjigah. Če bi si morala izbrati samo eno kuharsko knjigo s katero bi kuhala do konca življenja, bi bila verjetno njena. Ker je tako prisrčno napisana in morap vse tiste uvode brat z njenim glasom. Moj daleč najljubši dle njenih kuarskih oddaj je, ko na večerjo povabi polmeterskega jastoga. <3
antipasto večerja
In smo že pri naslednjem kulinaričnem nacionalno obarvanem večeru. Tokrat smo jedli italjinaske predjedi, znane tudi kot antipasto, ker so vbistvu skoraj iste kot tapasi, samo da lahko grisine zavijaš v pršut (tega Norbu za tapas večer nisem dovolila, )
Jedlim smo bruškete- take s pradajzom in take z jurčki, doma pečene grisine ovite v pršut (ki so imeli, mimogrede, enak okus kot kupljeni… za to ne vema, če se jih res splača delat:)), melono, caprese s čemaževim pestom, solato iz velikega belega fižola, solato iz hobotnice in artičke z omako iz smetane in inčunov. M&M sta prinesla še doma pripravljeno mozzarelo (v lekarni kupši sirilo, če še kdo, kot jaz, tega ni vedel), odličen pišančji pate in doma narejene francoze z italajnskimi zelišči. Najbolj zabavne so bile prav gotvo artičoke, ker smo jih vsi jedli prvič (take, ki niso iz konzerve), čeprav sem si jih jaz v leclercu ogledovala že odkar pomnim. In so res res dobre, če so ti dobre, če ne ti pa niti malo niso. Njaboljši je bil verjetno pišančji pate, zato tokratno tiho(neuradno) tekmovanje v kuhanje zmagata M&M.
Ali pa morda moja torta? Ki je, like, najboljša torta EVER? Ne spomnim se njenega italjanskega imena, pripravi se pa nekako takole:
Listanto testo izrežeš v nekje 24 cm premerni krog, ga prešpikaš da ne naraste in spečeš. 4 rumenjake, sok 1 pomaranče (ali 1,5, če so majhne), deci sladkega desertnega vina (jaz sem uporabla Madeiro in je blo FTW) kuhaš nad nizkim ognjem, dokler se ne zgosti. Dodaš en pakl želatine, pripravljene po navodilih na vrečki. Zmešaš, čakaš da se malo ohladi in se začne strjevat. V tem času stepeš 4 deci sladke smetane. Vinasto mešanico previdno zmešaš s smetano. Testo daš v primenro velik obod za trote in namažeš s tretjino kreme. Na kremo položiš prepolovljene breskve iz kompota. Premažeš s preostalo kremo in daš v hladilnik, da se do konca strdi (jaz sem jo pustila čez noč). Pripraviš meringue iz 4 beljakov in ene skodelice sladkorja. Vzameš torto iz oboda in meringue premažeš po njej. Zapečeš (na žaru v pečici za 3-5 minut). Potrosiš s praženimi lističi mandljev. ONOMNOM
Do trenutka, ko smo stregli torto smo bili vsi primerno vinjeni in torta je bila tako dobra, da je je zmanjaklo v 10 minutah, zato dejansko ne obstaja niti ena sama slika, ko je dokončana. Obstaja pa tole:
sami s-ji (služba, swap, spremembe)
Najprej, good news, everyone! Zame, očitno. Dobila sem malo bolj resno blogersko službo, povezano s kuhanjem, zato bo v prihodnosti na tej strani verjetno veliko manj receptov(verjetno bolj ali manj nič:)), objav (ker moram na pro blogu narediti 3 na dan) in mene na splošno. Ko bo zadeva zalufala jo bom verjetno delila z vami, ampak za vse, ki ste prihajali sem zaradi receptov v slovenščini žal ne bo kaj, ker bo, očitno, v angleščini. Tako da se bom potrudal vsakega tolko dat tudi kaj sem. Če vas zanima kje sem dobila to službo in koliko mi zanjo plačajo: na intrentu (I’m not giving all of my secrets away!) in bolj ali manj si z njo pokrijem stroške hrane, tako da ne bom obogatela. Ampak vsaj ne posedam vsa depresivna doma in se smilim sama sebi kako ne znam delat nič, za kar bi mi bil kdo pripravljen plačat.
On a different note: SWAP! Dobila sem že celo množico odgovorjenih vprašalnikov in čeprav jih nisem štela, bi rekla da nas bo tam nekje vsaj 8! Vsi, ki jim nisem odgovorila na poslan vprašalnik, se opravičujem, ampak s temi pripravami na novo službo, obiskovanjem krstitja (tak na koroškem očitno imenujejo sveti krst) norbove mrzle nečakinje in podobnim, preprosto nisem imela časa, da bi se spomnila kakega res pametnega odgovora! sem pa dobila odgovore in se veselim vseh! Mislim tudi, tako na prvi pogled, da se nas bo dalo sparčkat:)
Če komu še nisem poslala vprašalnika, pa se je prijavil, naj mi NUJNO piše na fenchurch.swap@gmail.com . NUJNO! Če si vmes še ni premislil o sodelovanju ker sem jaz tako nesposoben organizator. Če bi kdo še rad sodeloval, ima še 5 dni časa za prijavo in izpolnjevanje!
In ko smo že pri spremembah. A veste, da je, like, sredina aprila? Kar pomeni da je do začetka avgusta manj kot 4 mesece. In avgusta (če ne š kakih 14 dni prej) bom s precej veliko verjetnostjo za kar nekaj let spremenila svoj stalni naslov. In do takrat moram samo diplomirat, n šit. FUN!
