Bober



San Francisco prvič: gurmanski raj

*pomembno opozorilo: ne glej, ako si lačen*

Pa bom začela s svojim semi-potopisom. Najprej s temo, ki morda ni najpomembnejša, je pa prav gotvo meni najljubša. S hrano. Jedli smo odlično. Vsak dan, ves dan. Kot sem že omenila je fajn potovati z atijem, njegov budget je slajtli večji od mojega in tako smo za večino večerji porabili tam okrog 160$ (za 3 osebe), za zajtrke / kosila / malice pa od 50-70. Kar je še kr dosti. Ampak če hočeš v Ameriki dobro jest, se splača. Mix vseh kultur je prinesel najboljše vseh mogočih kuhnij, zraven imajo pa seveda še vse svoje specialitete, ki nikakor niso za vegetarijance. Začnimo torej…

Italijanska restavracija blizu Piera 39(ki je bil tudi blizu našega hotela in je ena izmed malo bolj kičastih znamenitosti. Ima pa svojo prikupno plat, o kateri bom kaj povedala v 2. delu potopisa). Tale je bila prva in kljub temu, da je bila izvrstna, je bila najslabša. Med dobrim je težko izbrati najslabšo, ampak ena pač je:)  Tukaj izjemno slaba slika dveh različnih testenin z morskimi sadeži.

Potem smo nekega dne sklenili, da moramo jest hamburger, če smo že v Ameriki. V ženskem Macyu(mislim da bom defenitvno mogla napisat kaj posebenga o šopingu v SF) imajo na vrhu Cheescake factory, ki ga marsikdo verjetno pozna iz BBT in Hamburger bar. Odločili smo se za slednjega in odločitev je bila prava. Hamburger si si lahko namreč sesavil sam s kombinacijami različnih štručk, vrst mesa in boga in pol dodatkov. Samo kot info, imeli so tudi že sestavljene, med njimi je bil najdaržji vreden kar 70$, na njemu pa so bila gosja jetra in tartufi. Tale na slik ima bizona, slanino, plesnivi sir. Zraven pa salso in skinny fries (niso imel french fries, me zanima če je to še od takrat, ko so se kregali s francozi…) Moj je bil bolj skromen, govedina, chedar, portabelo mushrooms. Nisem čisto ziher da so to zadnje oversized šampinjoni, na vsak način zgleda isto in ima podoben okus in hudo mi je, ker jih tukaj ni naprodaj.

Potem smo dan tudi zaključili po ameriško. Vsi trije imamo namreč neskončno radi velike kose na pol pečenega mesa iz najlepših delov goveda. Če bi bog želel, da bi bili vsi vegetarijanci, mesa preprosto ne bi naredil tako dobrega. Šli smo k Harrisu, ekstremno ameriškemu stejkhavsu, ki je imel v izložbi velike kose suhega mesa. Ampak pustimo to: najprej tatarski biftek, ki je bil dejasnko nasekljan in ne zmlet (i do love raw meat most of all), potem moj stejk, ki ga žal nisem zmogla pokončati v poprovi omakii. Očetov rosini, ki je bil po njegovih pričanjih najboljšji rosini ever, čeprav jih je že marsikje probal (zelo rad ima gosja jetra) in še čisto simple stejk od mojega dragega. Harris si deli prvo mesto mojih najljubših večerji.

Naslednji dan smo pokurili malo kalorij s kolesajenjem čez veliki rdeči most (o čemer kaj več kdaj drugič), in si potem v Sausalitu, fasišmesni vasi na drugi strani Zlatih vrat, privoščili vse kalorije nazaj. Clam chowder, ki je v tem predelu tradicionalen, sicer ni bil postrežen v prav tako tradicionalnem kruhu, je bil pa odličen. Zraven pa še cheesecake. Z jagodami. Ameriški čizkejki so pač zakon. Ker imajo stvar, ki se ji reče cream cheese  in je nekaj takega kot filadelfija in iz nje jih potem pečejo. Pri nas imamo skuto. Čizkejk ni skutna torta. Je blizu, ni pa isto.

Zvečer smo kupili celo tono piskrov pri Wiliamsu in Sonomi (ali sodomi in gomori, kot jih imenuje moj pozabljivi Pani. meni je nejgovo poimenovanje skorajda bolj všeč in bolj primerno). Precej njihove teže je izhajalo iz dejstva, da so bakreni. In potem smo iskali mehiško restavracijo, ki je nismo našli, smo našli pa singapursko in ni se nam dalo več hodit  in tako smo prvič spoznali popularni tapas sistem prehranjevanja. Ni važno kaj naročiš (sepravi ali je zadeva predjed, juha…), na mizo pride, ko je gotvo. In potem si vsi člani večrje vse skupaj razdelijo. Zadeva je zakon. Kot tudi restvarcija sama. Mislim da sem na WCju prebrala, da je podružnico restavracije nekje drugje v Ameriki odprl še Ludacris. Nisem ziher, morda je bila tudi ta njegova. Hrana je bila odlična, ravno prav začinjena in raznolika, vrhunec je bil pa prav gotvo lepotec na prvi sliki. Jastog je pač jastog…

Naslednji dan smo šli na zajtrk/malico v prikupno ekolški cafe. Jaz sem sicer jedla breakfast burrito, ki je bil onomnomnom polnozrnat in polnjen z jajci in vso mogoče zelnjavo, ampak morda ga ravno zaradi zavisti za mojo ponvno najboljšo odločitev pri naročevanju hrane moj dragi ni slikal.  Na sliki sta samo bejglčka z jajčko in solato iz fig in jabolk. Tudi dobra, ampak moje je bilo boljše.

Zvečer smo znova želeli jest mehiško in ob vprašanju kje so dobre mehiške restvarcije izvedeli, da smo se dan poprej pomikali po za turiste prepovedanem hispano predelu. Več o njem kdaj drugič, bil je špas in nič se nam ni zgodilo. Izvedeli smo tudi, da so tam naokrog, kdo bi si mislil, najboljše mehiške restvarcije. Tam, ko je gibanje bledoličnih turistov še sprejemljivo. Mi jih žal znova nismo našli in ko sem bila jaz že konkretno tečna sta potem moška privolila v to, da smo zavili v prvo nečudno izgledajočo restvracijo. Izkazala se je za precej fancy in očitno ljubljenko domačinov (nekako pač že na prvi pogled veš kdo so ameriški turisti, kdo pa ne) in niti ni bila ne vem kako draga. Ampak dobra, oh kako dobra. Moja druga na 1. mestu najljubših. Če ne bi bila tako strastna do surovega mesa, bi bila morda sama prva. Jedli smo najboljši pire ever, ever! Še ena stvar, ki jo američani obvladajo. In pa tacose s surovo tuno, žepke polnjene z raco, jagečkova lička(cheeks, pojma nimam katera lička so mislili, bila so dobra) s parmeznovim krompirjevim pirejem (2. najboljši pire ever), v cocacoli marinirana rebrca (mmmm somtimes coca cola is good for something), jajčevce s plesnivim sirom, še eno porcijo najboljšega pireja EVER in za konec sem si jaz privoščla banana split. Ki je imel banane ocvrte v listnatem testu. Radi cvrejo, tile Američani, ampak tokrat je bilo več kot vmesno. Bilo je odlično. Vse smo poplaknili s konkretno dozo mojitotov, ki so bili proti pričakovanjem nešvoh in okusni. Restvraciji se reče Andalu in leži na 16. ulici. (17. je že off limits) Če boste kdaj tam, pojdite. Samo pojdite. Splača se neskončno. Slik je pa tukaj bolj malo, jedli smo hitreje, kot bi človek lahko slikal:)

Predzadnji dan smo šli v spet v Kuletos. Nekako se mi mešajo dnevi, tako da se ne spomnim točno kateri dan smo bili tam na večerji. Morda dan pred singapursko, morda po njej. Takrat nihče ni slikal. Bilo je dobro in italjansko. Vbistvu edina restvracija, ki se je resnično spomnim iz prejšnjih potovanj v SF in bo v mojem spominu zmeraj kot “najboljša raca na svetu”. In raco imam rada. Zelo rada. Predzadnji dan smo šli tja tudi na zajtrk, ker je bila vrsta do najslavnejših palačink v mestu predolga. Smo pa jedli benediktova/benediktasnka/kakorkoli jajčka. mmmmmm

Jedli smo tudi v kao najstrejši italjanski restavraciji v Ameriki, kjer je bilo predvsem drago, ne pa tudi tako dobro (če mineštra in očetovi rezanci en bi bili tako dobri, bi rekla da je bilo slabše kot 1. dan) ampak nekako se nikomur več ni dalo slikat, ker je bila zadnja večerja.

Jedla sem tudi v subwayu, kljub vetu mojih moških, čisto zadnji dan malo pred poletom, in bilo je ok. En dan smo imeli tudi piknik v Golden gate parku, ampak takrat je moj dragi spominsko kartico pozabil v računalniku in nismo nič slikali. Je bilo pa fajn.

Vem da so slike bedne in povsem brez umetniške vrednosti:D povejo pa, kar morejo. Bilo je dobro in verjetno imam zdaj ene 5 kg več. Ampak mi je vseeno, v ameriki sem še zmeraj M.

  • Share/Bookmark



Trackbacks & Pingbacks

  1. » Tapas večer Bober Pingback dne 8.03.2013, 13:26

Komentarji


Komentiraj

(obvezno)

(obvezno)



Formiranje komentarja
Nazaj na Vrh | Tekstovno območje: Večje | Manjše

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !