Bober



nič kaj dolgočasno

Včasih razmišljam, da bi morala preimenovati ta blog, čigar ime izhaja iz mutacije akronima za najhujši predstavljivi dolgčas. Večino časa mi ni nič kaj dolgčas, razen morda od 8ih do 4ih, ko imamo oglaševalci(ja, zdaj mi skorja več ni čudno govoriti v prvi osebi) poletni spanec in ni skoraj nič čudnega ali tragičnega, da so vse vodje projektov na dopustu. Na moji mali mizi in v najini mali sobi in mojem malem prostoru za šivanje pa se popoldne kopičijo kupi materiala za vse projekte, ki jih bom izpeljala enkrat, ko bo čas. Prekleti sluzasto lepljivi Čas, včasih se ti zdi, da ne bo nikoli zdrsnil mimo tebe, včasih pa skoraj ne zaznavaš njegovega vonja med prsti, ko beži.  Ker te posrka knjiga in nameniš cel popoldan, da jo prebereš do konca (ne, ne znam spoštovati poti, spoštujem zgolj zadnje vrstice.) in ne dokončaš pesmi, ki jo pleteš iz žice. Linorez stoji, ne da bi vedela kaj naj si počnem z njim in v vrečki, ki se je včeraj znašla v moji torbi, je blago z luknjicami, primernimi za vezenje križcev, med zaznamki na ebayu pa plastični obročki. Seveda potrebujem nov hobi, to je več kot očitno.

In potem je tukaj kolo, moja žena, ker sem po prvi vožnji spoznala, da je najina ljubezen pregloboka, da bi jo lahko imenovala ljubica, nikoli več se ne želim ločiti od nje, ki joka v kleti, ker ji ne posvečam dovolj pozornosti.  Lahko se izgovarjam na vreme, ampak potem nimam več izgovor zakaj je zeleno pikčasto blago še vedno v obliki dvometrskega pravokotnika in ne tunike. Ta zapis je kot nek razvlečen to do list, čigar ustvarjanje je tudi nekje na mojem to do listu, vedno znova si skušam zapisati kaj vse mi je postoriti in si kupujem rokovnike, pa ne pomagajo. V službi bi skorja pozabila nahraniti ribe, edino nalogo, ki sem jo pridobila v času skupinskega dopusta v katerem ne sodelujem, ampak zaenkrat še miga. Upam, da bo tudi v ponedeljek.

Moja pozornost ima zelo kratek rok trajanja, kar je opaziti tudi v mojih zapisih, skačem sem in tja in redko sme pri nečem dovolj dolgo, sploh če mi kak rok ne diha za ovratnik. Tako me je v nedeljo, ko sem mislila početi nekaj čisto drugega, med klikanjem po internetu (ki je takorekoč obvezen del česarkoli kar delam) razveselilo dejstvo, da je nekdo kupil 4 m mojega blaga. To pomeni, da je zapravil/a 72$ za nekaj, kar sem oblikovala. Seveda je od tega meni ostalo zgolj 7,2$ , 10 avtorskih procentov in ravno dovolj navdiha, da sem oblikovala nekaj za zadnji tedenski natečaj. Tokrat na temo kava, z omejitvijo na 3 barve. časa nisem imela ravno na pretek (zadevo je treba oddati v ponedeljek), zato je vse skupaj dosti bolj simpl kot bi se za ljubitelja kave (ki se v prostem času rad imenuje coffee nerd, ker ja, vem tudi ogromno nepotrebnih informacij o tej pijači bogov) kot sem jaz spodobilo, pa vendar mi je všeč. In vas prosim za vaš glas, ako je všeč tudi vam. tako pač je to na internetu, brez samopromocije nisi nič:)

Torej, lepo prosim, lepo lepo, da kliknete na ta link in se sprehodite med kar 16 strami deisignov za blago, poklikate vse kar vam je všeč, vmes pa še kliknete na mojo zeleno stvaritev poimenovano “cafetera, french press or turkish”. če bi imela več časa, bi se lotila risanja vseh pripomočkov za delanje kave v naši kuhinji ampak sme se potem omejila zgolj na preproste. Mimogrede, spoznavajmo se… Kako pa vi najraje pijete svojo kavo? jaz sem osladna, moj najljubši je mokačino:)

  • Share/Bookmark



Komentiraj

(obvezno)

(obvezno)



Formiranje komentarja
Nazaj na Vrh | Tekstovno območje: Večje | Manjše

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !