Bober



Tobogan kralja Matjaža

Gradove kralja Matjaža že več let spremljam tako od daleč, prek medijev in vsako leto me navdušijo. Tja nisem šla še nikoli, ker točno vem kje je Črna na Koroškem. Najprej greš do konca sveta, potem pa se po ovinkih voziš še 20 km. Prav tako se nihče nikoli ni lotil organizacije kakega gradbinskega izleta. Do letos.

Ž. je zorganizirala ekipo, en pripravljalni sestanek, pripravila vse do tega, da smo zbrali tono orodja (zaradi izkušenj je točno vedla kaj vse je tam nujno potrebno. Predvsem žage.) in nas pripravila, da smo se ob devetih zjutraj v soboto vsi pripeljali do Črne.

Pametno je namreč tja prispeti med prvimi, ko se boj za parcele komaj začenja. Mi smo jo po zaslugi prijateljske skupine, ki je tja prišla še malo prej, dobili tako rekoč čisto zraven snegoloma(velikega kupa snega, od koder vsi dobijo gradbeni material). Na žalost pa so bili na parceli čisto zraven naše eni še bolj izkušeni tekmeci- večletni zmagovalci iz Male Nedelje. Ne maram jih. Njihova prisotnost v neposredni bližini je bila škodljiva iz približno tisoč razlogov.
1. bilo jih je nekje 20.000. 2. neverjetno hitro so gradili svojega neumnega konja in demoralizirali našo skupino.

3. ker so bile v naši ekipi čedne gradbinke so jih dekoncentrirali s kepanjem. Na srečo se pohorke ne pustijo kr tak zajebavat in so se maščevale. 4. bilo jih 20.000. 5. končali so ene 3 ure pred nami in potem so se vsi obiskovalci hteli slikat z njihovim neumnim konjem. V procesu slikanja so nam najmanj 10x podrli stopnice, zagrajene iz naših solz, potu in snega. 6. zgradili so neumnega konja, zraven katerega je vse zgledalo nerodno, malo in bedasto.
Ampak pustimo to. Njihov kralj Matjaž je imel neproporcionalne noge. HA!

Verjetno smo bili ena izmed skupin, ki je na kup zvlekla največ snega na člana ekipe. Nas je bilo samo 8, tako kot je to po pravilih:) Ko so vsi že glancali svoje skulpture sta naša snegoseka še kr rezala kocke in mi smo še kr vlekli nekaj tonske cerade na kup.

Ko so naši drugi sosedi, koroški splavarji, že pohali meso, smo mi komaj gradili stopnice na stolp.

Naši tafajni sosedi, ki jih cenim, ker so zgradili kozolec iz snega, tako da so na koncu rezali proporcionalne snežne strešnike (in so bili na splošno simpatični), so bili bolj ali manj edini blizu in daleč ki so še nekaj mrdali, ko smo mi pooočasi začeli zaključevat.

Seveda se je zaključevanje precej zavleklo zaradi zgoraj omenjenih nevljudnih obiskovalcev neumnega konja.

Prava zabava se je začela šele ko smo končali. Naš cilj tako ali tako nikoli ni bil zmaga, ampak malo smo upali da bomo več dneva preživeli s sankanjem in manj dneva s postavljanjem snega na kup. Ampak se je splačalo. Vsaka vožnja po toboganu je zbrisala nekaj spomina na bolečo gradnjo.

Dokler se nismo vsi po vrsti vsaj malo poškodovali, ker smo leseni in prevlki in so bolečine od gradnje zamenjale bolečine od nerodnosti. Ampak zame je bilo največje plačilo navdušenje otrok. Vsakega tolko se je od blizu zaslišal kak krik: „Mamiii, TOBOGAN!“, ki je bil sicer prevečkrat prekinjen s: „Pusti tobogan, gremo konja gledat.“ Ampak slej kot prej so se otroci naveličali ogledovanja konja in z gotovostjo (nekoga, ki ni šel niti enkrat zares okoli, ker je mislil, da se bo naslednji dan vrnil) lahko trdim, da smo zgradili edini „grad“, ki je imel pred sabo dejansko vrsto za uporabo. In za to nas samozavestno proglašam za zmagovalca otroških src. In to je zame več, kot zgraditi konja, ki ga jaha nekdo z neproporcionalnimi nogami.

Več skulptur nisem slikala, ker sem nekako pričakovala, da se bo v spletnih medijih pojavilo več slik. Na RTVslo sme sicer vidla link do prleškega portala, ki je objavil precej celovito reportažo, ampak ga protestno ne nameravam delit, ker niso naredili niti ene slike najboljšega sneženaga tobogana .

  • Share/Bookmark



Komentarji

  1. 1 Patricija komentira:

    Haha, zakon! Meni je vaš tobogan ful bolj všeč ku neproporcionalne noge kojna :)

    Objava 27.01.2013, 22:21
  2. 2 Tomaž komentira:

    Odlična reportaža! Se strinjam s konjem, nogami in malo nedelo;-) Ste pa s tem toboganom sigurno zmagali, pa še tak hrup ste zganjali, da smo vedo, ko se je kdo spustil po njem, vsi utihnili in pogledali, kaj se dogaja…hehe…;-) Malo so se mi pa občasno zasmilili nekateri otroci, ker verjetno niso pričakovali, da je tobogan tak brzinski, hahaha…;-)

    Upam, da vam je bila parcela in lokacija fajn – jaz zrihtal;-))) – čeprav smo se vedno, ko ste mimo nas vlekli ledeno goro, bali, da nam boste podrli kuhno in polili naš najboljši golaž – pa čeprav smo vse sosede večkrat zaplinili z dimom, hahahaha…!;-)

    Ste bili fajni in upam, da se naslednje leto spet vidimo! Z Nejcem sva že gruntala (=razmišljala;-)), kak bi se dalo združit zadevo;-)

    Mi smo pa zmagali z saksofonami, bobnami in kitarami;-)))

    Pozdrav Rakunom!

    Tomaž

    Objava 28.01.2013, 00:14

Komentiraj

(obvezno)

(obvezno)



Formiranje komentarja
Nazaj na Vrh | Tekstovno območje: Večje | Manjše

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !