Bober



povprečje

Včasih se mi zdi, da je pohajkovanje po tujih blogih zgolj hranjenje mojih manjvrednostih kompleksov. Vsi znajo delat čudovite fotke. In kuhat neverjetno dobro izgledajoče stvari. In imajo tisoče in tisoče različnih vrst posode, ki potem zgleda čudovito, obložena s čudovito hrano. In njihova življenja so tako zanimiva. Polna eksotičnih potovanj in zanimivih pripetljajev.
Potem so tukaj še tisti drugi, po novem tako popularni blogi, za različnimi hilarious craft faili, včasih posprmeleni s smešnim tekstom. In tudi te ljudje so neskončno bolj imenitni kot jaz, preizkušajo stvari in potem se jim ponesrečijo do tako epskih razsežnosti, da je smešno.

In potem se spomnim, dragi bralci, da ste tudi vi prav gotovo neverjetno ljubosumni na moje glamurozno življenje in na vse moje sposobnosti. Navsezadnje ljudje na internetu živimo življenja v ekstremih- ali precej uspešna in zanimiva ali neverjetno žalostna, ampak nikoli povprečna. Zato sem se danes odločila preprosto prenehati to tradicijo in z vami deliti najbolj povprečne krofe. Na najbolj povprčnem krožniku (vsi se spomnimo, da so iz spara za nalepke.) Navsezadnje je veliko projektov v življenju(verjetno večina), ki rezultirajo točno takole: niso tako lepi, da bi ljudem čisto zares vzbujali ljubosumje. In niso tako slabi, da bi čez 3 leta nekomu razlagal svojo epsko zgodbo o ponesrečenem projektu. Pač so. Kot tisti dnevi, ko ne narediš popolnoma nič, ampak ravno dovolj, da nimaš slabe vesti.

Krofi so narjeni po receptu iz epicuriousa. Z njim sem se naučila, da so očitno tradicionalna židovska hrana. In se jim v jidišu očitno reče krapfen (btw, jidiša kot koncepta nikoli nisem povsem razumela. Res je, da se ga nisem trudla razumet, ampak ga nisem.) Seveda nisem amater, kot večina slovenskih izdelovalcev krofov (razen moje babe(babice) V., ki jih, če se jih je že lotla, delala samo takole) in sem jih napolnila z maremlado pred peko. Le tako so namreč zares dobri. Problem je, da so potem večinoma pretežki in se preveč potunkajo v olje in nimajo rumenih obročkov. Pa boste rekli, da mojih jih očitno imajo, potem že niso tako slabi. Švinglala sem s penovko (jih držala samo kak cm v olju) pa so vseeno taki. :) So bili pa vsaj dobri. Polnjeni z borovničevo marmelado, ker je najboljša.

  • Share/Bookmark



Komentarji

  1. 1 frutina komentira:

    hehe te krožnike mamo pa tak vsi

    Objava 10.02.2013, 23:04
  2. 2 Eowyn (naročite se na komentarje) komentira:

    He he, hvala za to pogumno objavo :) Realna je, ampak vseeno dobro berljiva.

    Objava 11.02.2013, 07:28
  3. 3 Zaria (naročite se na komentarje) komentira:

    Veš … v resnici nihče ne živi tako popolnega življenja, le-to je zgolj navidezno in prav nič vredno zavisti.

    Tvoj blog je pa prav prikupen!! :)

    Objava 12.02.2013, 07:20
  4. 4 Rak (naročite se na komentarje) komentira:

    Že to, da si se jih sploh lotila je danes velika vrednota, kar pa je narejeno z ljubeznijo in pogumom, pa je itak vedno dobro.
    Se mi pa kar sline cedijo, ko jih gledam, čeprav sem se jih včeraj preveč najedel, prav takih, kot so tvoji.

    Objava 13.02.2013, 08:09

Komentiraj

(obvezno)

(obvezno)



Formiranje komentarja
Nazaj na Vrh | Tekstovno območje: Večje | Manjše

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !