Bober



morja ne moreš izgubiti

Zdi se mi, da sem nekje, kjer čas ne teče. Če hodiš na morje več let zapored v enak apartma, je vsakič, kot da tisti meseci vmes ne biminili. Morda sem dobila kje kak centimeter in morda so zagradila sosedi kak nov pomol, ampak otok “čez cesto” se ne spreminja in voda je slana in in še zmeraj me je strah skakat v morje, ker ne vem če je res dovolj globoko in še zmeraj se samo učim srfat, ne znam.

Pa je minilo vmes. In še kr mineva. Čez manj kot mesec se selima in sploh me ne rabi biti več tako hudo strah: imava je neverjetno poceni ugodno (850 funtov na mesec + stroški naveszadnje ne moraš imenovati poceni…) in lepo in prenovljeno stanovanje, ki ne samo, da ima spodobno kuhinjo in teraso, ampak premore tudi dnevno sobo z dovolj prostora za moj šivalni kotiček in banjo v kopalnici ter tako združuje vse, kar sem si kadarkoli želela, ampak sumla, da se bom najmanj polovici morala odpovedati. Pa ima vse, tudi lokacijo in ceno in kot bonus ogromno omaro v spalnici (ok, do zdaj sma vidla samo slike ampak…). win-win-win. Nekaj nekje bo moralo iti očitno kmalu hudo narobe, vseh teh čudovitih stvari si nikakor ne zaslužim.

Sploh ker se mi je pisanje zadnje tretjine diplomske ustavilo, ironično, pri mali morski deklici in ne gre nikamor. In samo tako napol berem oglase za službe. in samo tako na pol razmišljam o tem, kaj bo sploh mogoče početi, ko bom tam. Brez diplome. Brez relevnantnih izkušenj. (Brez relevantnih znanj?)

Ampak imam še nekaj dni ledene modrine. V Sloveniji ima zrak menda toliko stopinj kot tukaj morje (na oko 19). In na kindlu še 200 knjig. Še nekaj dni lahko vso svojo sol spiram neopažena. Potem pa se bo menda, počasi, začela resničnost. Za zmeraj.

ps:in psov je vedno več, ja. to tudi.

  • Share/Bookmark



Komentiraj

(obvezno)

(obvezno)



Formiranje komentarja
Nazaj na Vrh | Tekstovno območje: Večje | Manjše

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !