Bober



vmesje

Zdi se mi, kot da moram nekaj napisat, ker zbiram vse Zadnje  zadnje dni. Zadnji sprehod po Hribu, zadnje popivanja na Slomšku, zadnji maček v moji postelji. Nagnjenje k melodramatiziranju imam že od nekdaj, zato se zdi neki ravni moje zavesti edino logično, da napišem še tole zadnjo objavo iz moje mize. Pa ne morem, nekje pri zadnjih prstnih členkih se kopičijo črke, ker ne znajo sestaviti smiselnih besed, kaj šele stavkov.

Spet, vem, da pretiravam. Ampak ne znam drugače. Cmok v mojem grlu je napolnjen z neko čisto novo obliko strahu, čeprav bi si človek mislil, da pri vseh mojih vsakodnevnih strahovih take ne obstajajo. In v hiši zgleda vse še zmeraj tako kot zmeraj- ničesar še nisem zložila iz omare proti potvalki, na šivalni mizi je na 3/4 končana jakna, ki nikoli ne bo dočakala konca in povsod na okrog povprečni kreativni kaos, s katerim se ne nameravam spopadat pred odhodom.

Najhujše je biti nekje vmes in čakati s popolnim zavedanjem, da je prepozno, da se lotim česa pametnega do odhoda in prezgodaj, da se čisto zares poslovim.

Well, my bags are not packed and I am in no way ready to go, but…

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark



Komentiraj

(obvezno)

(obvezno)



Formiranje komentarja
Nazaj na Vrh | Tekstovno območje: Večje | Manjše

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !