Bober



Ulični festival

Čisto zraven naju je ulica Chatsworth. Na njej je že dve leti in pol vsako nedeljo tržnica s ponudbo lokalnih umetnikov, vintiđ oblek in poulične hrane. V zadnjih petih letih se je na njej odprlo veliko cafejev in bistrojev, z “artisian”ponudbo kruha in klobas in palačink in koles. Med njimi so še zmeraj poljske in turške trgovine s poceni robo, 1 ponud 7 inch pizza fast foodi in karibski take awayi. Če kdo ne razume kaj pomeni gentrifikacija, je tale ulica učbeniški primer. In ena izmed stvari, ki jo je prinesel naval malo bogatejših belih umetnikov, je 1. street festival v po 37 letih.

Z Norbom sma se ga neskončno veselila, predvsem zaradi enega samega razloga. V soboto, nekje ob 7ih zjutraj, bi naju moral zbuditi hreščeč zvonec pri vratih. Norb bi jih šel odpret in po minuti, ki bi jo polna pričakovanja preživela skrita pod odejo, bi morale začeti po meni skakati 4 zobtrebcaste tačke in slej kot prej bi me moral izpod odeje odkriti črni smrček. Ari bi moral končno prispeti v nov dom. Potem bi se skupaj odpravili na festival, kjer bi Ari zmagal na prvem annual Dog showu, večer pa bi zaključili z dolgimi frizbijasto metočim sprehodom v Hackney marshu. Vremenska je bila popolna.

Namesto tega nama je Norbova sestra v petek ponoči sporočila, da jima (njej in fantu) v Luxeburgu ckrnil avto. V soboto sma izvedela, da je edini okoliški mehanik, ki bi bil naj odprt ob vikendih, pravzaprav na dopustu. Več o usodi avta, v katerem je tudi moj šivalni stroj in nekaj hektolitrov vina, se bo izvedelo v ponedeljek. Če bo vse po sreči, pridejo vsi skupaj z avtom v ponedeljek zvečer končno k nama. Če bo vse po nesreči, bodo avto s prtljago vred odvlekli v Slovenijo, Ari pa se bo z vlakom, upajmo, nekako pripeljal do naju(seveda ob spremljavi).

Po sorazmerno depresivnem jutru (pričakovanje Arija me je, priznam, bolj držalo pokonci kot bi si človek lahko mislil) sma se odločila da grema vseeno naokrog, najprej v Dalston na tržnico pogledat trgovino z blagom, ki sma jo vedno zamudila in potem nazaj na Chatsworth. Trgovina z blagom je najčudovitejši kraj na svetu, v njej sem kupila 1 m balga potiskanega s psi v plaščkih za Arijevo posteljo za 5,5 funtov. Na poti nazaj sma srečala še cirkuški festival nedaleč od najinega se doma, ki pa se je komaj začenjal, zato sma šla dirketno na najin ulični festival.

Ravno sma zamudila bend, ki je igral na začetku ulice, nihče ni nič kuhal in edina zabavna stvar daleč naokoli je bil bouncy castle, za katerega pa sem očitno prestara. Za to sma v francoski delikatesi kupla kruh, sir in klobase in se vrnila domov na malico. Na poti sma opazila, da se na nastop pripravlja nov bend, za to sma se po malici in počitku vrnila na festival. Kljub temu, da so člani zasedbe zgledali kot rokerske variacije hipsterjev, so igrali neverjetno cheesy pop. Za to sma malo raziskovala kaj še ponuja festival, pojedla nekaj ton krofov iz pekarne, ki je vedno dokaj neobiskan, zdaj pa je bila takorekoč izropana in se prijavila na 2 srečelova. Za enega si je Norb nardil tviter (jaz še vztrajam brez), ker bi lahko zadela kolo ali zlato čelado. Zadela nisma nič. Pri drugem pa so ponujali še možnost, da uganeš koliko bonbonov je v posodi in z Norbom sma se sporekla o številu. V tekmovalnem duhu sma vsak stavila svojih 20p in jaz sem izračunala potencialno število (posoda ima ravne stranice). Potem sma še 2x obhodila festivalski prostor. Povsod naokrog je bilo veliko psov različnih velikosti in noben ni bil našemljen, kar mi je malo vrnilo upanje v ljudi na ulici. (čeprav, morda pa bi bilo potem vse skupaj bolj zabavno).

Slej kot prej so začeli dji svoj del zabave in malo sem s pivom poplesavala prestopala levo in desno, da me ni zeblo v noge na ulici. Potem pa mi je zazvonil telefon in ker tukaj dejansko ne poznam nikogar, ki bi me klical, mi je takoj postalo jasno, da sem nekaj zadela. Moja pragmatična matematična metoda ugotavljanja števila bonbonov v posodi se je izplačal, ker sem jih zadela. Naenkrat sem postala lastnica tam nekje 344 m&mov, oziroma kot se je izrazil eden izmed ljudi, ki je opazil mojo nagrado: I’ve won the diabetes. Kmalu sem ugotovila tudi, da sem očitno edina polnoletna oseba, ki se je igrala to igro. So I stole candy from children. Ampak so bili dovolj stari, da bi morali znati izračunati volumen kvadra, tako da je moja slaba vest malo olajšana. Sem jih vsaj naučila, da so se v šoli naučili tudi nekaj, kar jim v resničnem življenju lahko koristi.

Prvi Chatsfestival se je menda ob zvokih plesne glasbe iz osemdesetih in devetdesetih nadaljeval še pozno v noč v klubu, ki je bil še v času, ko je Google slikal okolico »Eastern european social club«, ampak se je vmes očitno preimenoval v 42b, midva pa sma večer raje preživela nekaj metrov stran ob gledanju filmov na kavču v kokonu odeje in večerjanju čokolade.

  • Share/Bookmark



Komentiraj

(obvezno)

(obvezno)



Formiranje komentarja
Nazaj na Vrh | Tekstovno območje: Večje | Manjše

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !