Bober


Arhiv Kategorije

Seznam vseh objav iz teme "recept"

indijski piknik in slovenski prijatelji

Ta vikend sta naju obiskala M., prijatelj iz srednješolskih let, ki prav tako živi v Londonu in njegovo dekle. Smešno je, kako se ti razdalje naenkrat zmanjšajo tukaj- M živi na severu, v 5. coni, midva na vzhodu, na meji med 2. in 3. in njuna pot do naju je, ker so seveda popravljali northern line, trajal 2 uri.  Vsem je bilo jasno, da je to sicer res dolgo, ampak komaj ko smo se zavedli da je to dlje kot od Ljubljane do Maribora, smo ugotovili, kako daleč narazen pravzaprav živimo. Ampak se jima je vseeno splačalo prit, upam. Po moje mnenju sma pripravla odlično večerjo- dovolj dobro, da jo bom delila z vami.

Norb je seveda spet zalaufal griliput in v ta namen sma zjutraj na poti do trgovin še v parku nabirala suho vejevje (v njegov platneni tote). Tukaj se ves čas delam vsaj malo norca iz vseh bizarnih hipsterkih zadev, ki jih počnejo najini sosedje, ampak mislim, da sma s tem za nekaj mesecev izgubila pravico do tega.

Potem sem marinirala piščanca, zmeraj kupima tele male obstranske piščančje fileje, za katere sploh ne vem če jih v Sloveniji posebej prodajajo- ker so malce bolj poceni in ker se sorazmerno hitro spečejo na tem malem žaru.  Odločla sme se, da jih v luči tega da sma si končno nabavla asortiment indijskih začimb začinim tako, da bodo imele pač indijski okus.:) Tako sem jih nekaj ur marinirala v: 2 žlici grškega jogurta, sok pol limone, 1 velika žlica paprike, 1 mala žlica kajenskega popra, 1 mala žlica kurukume, 1 velika žlica naribanega svežega ingverja, 2 nasekljana stroka česna. Norb je speku naan po tem receptu.

Zraven sem postregla tudi komuračino raito (aka. indijski tzaziki), ki ga pripraviš tako, da eno povprečno kumarao naribaš, prestaviš v čisto kuhinjsko krpo in iztisneš sok, dodaš pest narezane sveže mete in ene pol skodelice grškega jogurta. Začiniš s soljo po okusu. In jedli smo tudi čisto navadno zeleno solato z bučnim oljem, ker sem preveč navezana na njega tukaj.

Za sladico sem pripravila profiterole, ker se mi jih je neskončno luštalo odkar sem začela gledat novo sezono The great british bakeoff in so bile morda malo premehke. Še vedno ne vem točno ali naj naslednjič za stepanje smetane kupim znova double cream, ali naj probam single ali koji k* je tu pač smetana za stepanje- ta je bila pač neverjetno gosta… M. je prinesel dišeč traminec in po več ko enem mesecu, sme znova pila vino. Rekla bi, da je bil to moj absolutni rekord abstinence od vina (ne alkohola. cider navsezadnje ni slab:) ) od tam nekje 14. leta starosti (mojim staršem se je zmeraj zdelo normalno, da ob dobrem kosilu spijem tudi čisto malo vina. ) in ugotovila sem, da bo pomanjkanje dobrih štajerskih vin najhujša zadeva tukaj. Na srečo v soboto pride Norbova sestra z avtom sem za 3 tedne in menda pripelje marsikaj s sabo. In v kompletu tega marsičes bo tudi Ari, tako da se naslednji teden začne čisto novo, veliko bolj veselo in manj osamljeno poglavje mojega angleškega življenja…  (aka: brace yourself- dog pictures are coming.)

  • Share/Bookmark

Čisto pravi piknik

Z Norbom se o marsičem ne strinjama in eno zmed takih globoko zasidranih nestrinjanj je tudi pomen besede “Piknik”. Po mojem piknik pomeni, da vzameš odejico, košaro polno dobrot (od nekdaj sme si želela posebno piknik košaro in Norb mi je željo končno izpolnil <3) in greš nekam ven, sedet na travo in jest zadeve iz košarice. Norb trdi, da piknik pomeni, da kupiš meso, zakuriš ogenj (magari na čisto navadnem plinskem žaru), ponavadi na terasi, spečeš meso in ga v družbi prijateljev in piva poješ.

Končno sma oba koncepta združila in prvič sončno soboto preživela povsem po Londonsko. V kovček za piknik sem spakirala marinirane piščančje prsi, testenisko solato, pivo in žar (Norb je že pred kar nekaj leti od mene v dar dobil prenosni žar, ki se zloži v 10 cm dolgo tubo. Potem si je kupil še zložljivo podlago za oglje, ampak ker smo imeli v Sloveniji zmeraj na voljo veliki plinski žar, ga skoraj nikoli nismo uporabljali). S prijatelji smo se odpravili v Victoria park (le ta je od milion parkov, ki sme jih do zdaj v Londonu spoznala, daleč najsimpatičnejši) in potem smo, tako kot nemalo skupinic okrog nas, zakurili svoj mali žar in piknikovali.

Dan smo zaključili s turnirjem spidmintona, ki opazujoče angleže zmeraj preseneti (is it tenis, is it squash? is it badminton?wtf is it?!?) in jaz sem sedemindvajesttisočič do konca prebrala 6. del Harrya Potterja (ne morem pomagat, vedno ko pridem v Anglijo dobim neskončno željo po tem, da bi ga brala:)). In čisto čisto počasi, čeprav ne zares, mi je postalo jasno, da živim v Veliki Britaniji. Ne v Londonu. Big ben in Temza in podobne zadeve so v moji glavi še zmeraj na stotine kilometrov proč.

ps: piščanec je mariniran v mešanici dijonske gorčice, olivnega olja, svežih zelišč in ketchupa. Solata je s testeninami, maldo špinačo, korenčkom, zeleno in svežim kozjim sirom. Po vrhu je zgolj olivno olje in malo balsamica. Njomnjom.

  • Share/Bookmark

kipnjeni knedli:recept

Če za to jed še nikoli niste slišali in niste s Koroške, to ni nič nenavadnega. Jed je namreč bolj kot ne avstrijska, pri nas pa jo večinoma jejo zgolj Korošci. Internet pravi, da si ji pravilno reče “vzhajani cmočki”.  Jaz sem jih jedla samo enkrat, ko jih je skuhala Norbova mama.

Ko mi je Norb končno vzpostavil  nov računalnik (dal gor vse adobe programe, zrihtal net, itd itd.) sem mu obljubla, da mu skuham njegovo najljubšo jed. Seveda si je zaželel štrulje, ampak ura je bil 8 zvečer in resnično se mi ni dalo it na tako kulinarično potovanje. Potem je skoraj z enakim navdušenjem izbral kipnjene knedle. Google iskanje za receptom ni obrodilo sadov, za to mi ga je morala izdati bodoča tašča. Le ta ima recepte ponavadi bolj tako na oko (tako kot v bistvu vsi), ampak ko nekaj delaš prvič je fajn, če maš natančen recept. Ampak sem se morala sprijazniti s tem:

-pol kg moke
-kvas
-toplo mleko, tolko da bo testo tak kot za buhtle (hint:buhtlov tudi nikoli še nisem pekla, tako da…)
- sol
-kaka žlica sladkorja
-malo masla
-1 jajce

Najprej sme zmešala moko z enim paketom suhega kvasa in sladoktjem ter v nekje 1,5 deci mleka raztopila za pol cm masla (vem da je to odlična merska enota za maslo. pač na 250g paketu sem ga odrezala za nekje pol cm. to 15g ? 20?).  Tako sem moki najprejdodala mleko/maslo, malo premešala, dodala zmešano jajce, malo mešala, dodala sol. Strojno sme vse skupaj gnetla kake 10 minut. Naslednji del navodil je narekoval da naj počakam, da malo kipne. Čakala sme približno 45 minut (kerje bla zdaj ura že skoraj 9:)). Testo je bilo tako malo bolj mehko teto za kruh in sklepala sme, da je to taka konsitenca kot pač mora bit:)
Potem sem ga razdelila na 12 kosov in jih oblikovala v knedlčke. Na tej točki bi jih nj napolnila s trdo marelično maremlado, ampak sem se odločla da bom take zadeva poskušala kdaj drugič in jih pustila puste. Tudi zdaj je navodilo narekovalo, naj počakam, da kipnejo. Spet sme čakala kake 3/4 ure, toliko da so pač vidno narasli. Potem sem zavrela velik pisker vode in temperaturo znižala tako, da je voda malo vrela. Kuhala sem 3 po 3, ker hudo hudo narastejo. Tako, za vsaj 50% se povečajo. Kuhati jih ej potrebno 10 minut v pokriti posodi in jih popolnoma nič obračati. Na koncu jih lahko bojda pripraviš kakrokoli želiš.


Norb jih je navajen z maslom in makom, ampk jaz nisme največji ljubitelj maka na svetu, zato sem stopila malo masla in vrgla noter malo orehov in rjevega sladkorja in jih potme povaljla v tem. Na koncu je vska knedl dobil na vrh še žlico marelične marmelade. In ili so menda skorja tako dobri kot “doma” Če koga zanima kak okus majo, ker jhi še ni probal, je zadeva precej podbna kuhani žemljici. Navsezadnje ej testo precej podbno testu za žemljice. In je precej okusna. Verjetno bi bili res dobri tudi z grumpi (ocvirki) in kotpriloga h golažu ali pa kar nafilani s kako maremlado in vanilijvi omaki. Naslednjič … :)

  • Share/Bookmark

Brokoli na žaru

Doma imamo še kar velik žar na vulkansko kamenje in v zadnjih nekaj tednih smo ga večkrat zalaufali. Ampak vsakič, ko je moj dragi vrgu na žar tisti štikl mesa, je žar zgledal žalostno in prazno. Tako sma včeraj potem, ko je levo četrtino zapolnil mlad jelen, sklenla, da morema vsaj še malo prostora z nečim zapolnit. V hladilniku ni bilo nič na prvi pogled žarljivegea. Nobenih bučk ali paprik ali jajačevcev. Je bil pa brokoli. In nekaj časa so bili na intrenetu ful popularni recepti, v katerih brokoli spečeš v pečici. Torej je bilo očitno, da mora zadeva funkcinorat tudi z žarom.

Pred peko sma ga zgolj malo našpricala s česnovim oljem in potem je delal družbo jelenu na žaru kakih 15 minut. V tem času sma pripravila tudi dip, navdihnjen s tapas večerom: 2 žlici majoneze, 2 žlici kisle smetana, 1 žlička čili omake, 1 žlička balsamica. Brokoli je navsezadnje preveč zdrav, treba je zadevo nenkako zablansirat.

In povem vam, zadeva je bil zame eden izmed najbolj posrečenih žar eksperimentov ever. jaz sicer tako ali tako number 1 fan brokolija na svetu, tako da bi semi verjetno zdel dober v kakršnikoli obliki, ampak če ga takole spečeš dobi malo istega dimastega žar okusa, cvetki na robovih postanejo prijetno hrusljavi in vse skupaj se ravno prav zmehča. Tako da vam toplo priporočam, da za nalsednji piknik nabavite še kako glavo brokolija. Vsi bodo presenečeni in navdušeni. (razen ljudje, ki ga ne marajo. in nekje sme nekoč prebrala da smo ljudje dejansko fizološko razdeljeni na take, ki nam je brokoli dober in take, ga zzaradi ne čisto pojasnjenih razlogov okušajo kot grenkek. Če je koga zanimal še kak fun fact.

  • Share/Bookmark

antipasto večerja

In smo že pri naslednjem kulinaričnem nacionalno obarvanem večeru. Tokrat smo jedli italjinaske predjedi, znane tudi kot antipasto,  ker so vbistvu skoraj iste kot tapasi, samo da lahko grisine zavijaš v pršut (tega Norbu za tapas večer nisem dovolila, :) )

Jedlim smo bruškete- take s pradajzom in take z jurčki, doma pečene grisine ovite v pršut (ki so imeli, mimogrede, enak okus kot kupljeni… za to ne vema, če se jih res splača delat:)), melono, caprese s čemaževim pestom, solato iz velikega belega fižola, solato iz hobotnice in artičke z omako iz smetane in inčunov. M&M sta prinesla še doma pripravljeno mozzarelo (v lekarni kupši sirilo, če še kdo, kot jaz, tega ni vedel), odličen pišančji pate in doma narejene francoze z italajnskimi zelišči. Najbolj zabavne so bile prav gotvo artičoke, ker smo jih vsi jedli prvič (take, ki niso iz konzerve), čeprav sem si jih jaz v leclercu ogledovala že odkar pomnim. In so res res dobre, če so ti dobre, če ne ti pa niti malo niso. Njaboljši je bil verjetno pišančji pate, zato tokratno tiho(neuradno) tekmovanje v kuhanje zmagata M&M.

Ali pa morda moja torta? Ki je, like, najboljša torta EVER? Ne spomnim se njenega italjanskega imena, pripravi se pa nekako takole:

Listanto testo izrežeš v nekje 24 cm premerni krog, ga prešpikaš da ne naraste in spečeš. 4 rumenjake, sok 1 pomaranče (ali 1,5, če so majhne), deci sladkega desertnega vina (jaz sem uporabla Madeiro in je blo FTW) kuhaš nad nizkim ognjem, dokler se ne zgosti. Dodaš en pakl želatine, pripravljene po navodilih na vrečki. Zmešaš, čakaš da se malo ohladi in se začne strjevat. V tem času stepeš 4 deci sladke smetane. Vinasto mešanico previdno zmešaš s smetano. Testo daš v primenro velik obod za trote in namažeš s tretjino kreme. Na kremo položiš prepolovljene breskve iz kompota. Premažeš s preostalo kremo in daš v hladilnik, da se do konca strdi (jaz sem jo pustila čez noč). Pripraviš meringue iz 4 beljakov in ene skodelice sladkorja. Vzameš torto iz oboda in meringue premažeš po njej. Zapečeš (na žaru v pečici za 3-5 minut). Potrosiš s praženimi lističi mandljev. ONOMNOM

Do trenutka, ko smo stregli torto smo bili vsi primerno vinjeni in torta je bila tako dobra, da je je zmanjaklo v 10 minutah, zato dejansko ne obstaja niti ena sama slika, ko je dokončana. Obstaja pa tole:

  • Share/Bookmark

Tatarski biftek: recept

S tatarskim biftokm imava izjemno strastno in romantično razmerje odkar pomni. Ko sem v srednji šoli probala bit 1 mesec vegetarijanka, sem se mu na koncu vdala in obupala. Če bi trdila, da ga imama rada enako intenzivno kot svojega bodočega moža, ne bi lagala in ne biftek ne bodoči mož ob tej izjavi ne bi smela biti užaljena. Brez nobenega od njiju si ne znam predstavljati življenja. Zato me čudi da svoje ljubezni še nikoli nisem pretopila v recept za na blog. Ker je simpl, sploh če imate doma moj naljubši kuhinjski pripomoček: blender:). Naj tukaj dodam, da ima verjetno vsak kuhar svoj recept za biftek, ta je pač moj. V njem npr, ni majoneze ali preveč začimb, kar se rado zgodi kupljenim biftkom. Prav tako v njem ni kislih kumarc, ki so menda standard, ampak če jih kdo hoče met ob mojem biftku, naj si jih da vrh, lepo prosim.

Potrebujete torej kakih 400g pljučne (lahko uporabite tudi beli križ, ki je veliko bolj poceni, ampak niti četrt tako dober. Biftka si ne privoščiš vsak dan, za to si je pomoje takrat, ko si ga privoščiš, dobro privoščiti tudi pljučno. Sploh če je kje v akciji in računa ne plačuješ sam:) ), en rumenjak, pol čebule, 1 strok česna, 2 fileja inčuna, 1 veliko žlico kaper v slanici, 1 malo žlico zenfa, 1 malo žlico čilja v prahu, sol in poper. Vse večje sestavine narežeš na manjše kose. Vse manjše kose skupaj prestaviš blender. Zblednaš. Daš v hladilnik vsaj za kako uro, ampak idealno čez noč. Uživaš.

(očitno je, da sem nekaj trudla dekorirat. Ampak samo toliko časa je, ki ga punca lahko porabi za estesko dajanje surovega mesa na krožnik, dokler ga ne želi pojest…)

  • Share/Bookmark

Sezona čemaža

Ste vedeli, da je pred tem zlobnim zakasnjenim obiskom zime dejansko že rasel čemaž? Jaz ne, dokler nisem dobila celega šopa v dar od bodoče tašče. Seveda bi sezono lahko otvorila s čisto simpl testeninami s pestom, ampak to ni dovolj slavnostno. Za rojstni dan sem dobila v dar tiste krogce za stiliziranje hrane in nedelja je in voltive in… čas za posebno kosilo, v glavnem:) Tako je nastala puranova rulada s čemaževim pestom, pire krompir s pečenim česnom in krompirjevo-kornečkova krema (ki ni na krožniku zgolj za to, ker je oranžna. Obljubim. Po okusu tudi paše polek:))

Ker sem recept delal res “na oko”, ga bom tako tudi zapisala, … Vzamite ga tako, za navdih:) Za pesto zmikasjte/speštratjte eno pest (10, 15 listov) čemaža, en mali konec kozjega sira, 3 velike žlice mandlejv in eno veliko žlico olivnega olja. Purana(en štikl prsi, kolko ga bote pač pojedli:)) sploščite, položite nanj par rezin pršut in premažite s pestom. Zavijte, zavežite, položite v pečicovarno posdo v kateri je za kak cm belega vina in dajte v na 180°C ogreto pečico za nekje 45 minut (odvisno od velikosti kosa purana. mojega je blo tako, za 3-4 osebe:))).

Hkrati s puranom dajte v pečico tudi ene 5 strokov česna (neolupljenega) v kaki žlici olivnega olja. (v drugi pečicovrani posodi, npr ramekinu). Olupite želeno količino krompirja in ga skuhajte za pire. Ko je kuhan mu dodajte česen (zdaj ga olupite) in olje, v katerem se je le ta peku, malo jogurta/kisle smetane, muškatni orešček, sol in poper in vse skupaj spremenite v pire.

Skujate tudi nekje 2 korenčka in 250g oranžne buče, začinite s soljo, poprom in malo olivnega olja in vse skupaj zmikasjte v kremo.

Vse skupaj poljubno postrezite:). Dober tek.

ps: zdaj se morem samo še zares naučit fotkat hrano. kaki sugestion za literaturo?

  • Share/Bookmark

Zavrnitve in hrana, ki tolaži

Veste kako je, ko si bil na razgovoru za službo pripravništvo, ki si ga želel samo tako, na 3/4, pa so te potem preveč zrajacali z »ena izmed 13 med skoraj 200!«, ampak ga nisi dobil in se potem počutiš zavrženo in slabo (ne hodim redno na razgovore, nisem še neobčutljiva na zavrnitve) in bi rad samo spal cel dan (pa ti uspe samo do enih) in potem jedel neverjetno nezdravo »comforting« hrano…

Ampak po nekem božjem čudežu sem se na 3-dnevnem (moral bi biti 3,5 pa smo šli vsi en večer prej domov, zaradi razgovora. Ampak nam je tako ali tako zmanjkalo alkohola in bi, ako bi ostali samo eno noč dlje, bili ujeti v kupih snega, ki je vse zametel, kljub temu da smo samo par dni od pomladi) party.party.rojstni.dan prenažiranju na eni koči na taslabem koncu Pohorja zredila za samo 0,1 kg in to jemljem kot znak, da moram nadaljevati z zdarvo prehrano ne glede na zametke resne depresije.

Potem pa se spomnim, da je tudi (skoraj) zdrava hrana lahko comforting, sploh če je v obliki kake bolj gurmanske pizze. So behold: pizza z radičem in dimljeno mozzarelo in kozjim sirom in pršutom in olivami.  Združla sem ene par idej na netu s sestavinami v hladilniku in izumila tole tolažilno nagrado.

Testo je enako kot v tem receptu.

Za premaz najprej narežeš nekaj (odvisno koliko ga imaš in koliko si ga želiš, ampak recimo 2 mali glavici) radiča na kolobarje. Vržeš ga v krop in blanišaraš kako minuto ali dve, da se loči od vsaj malo svoje grenkobe. Potem ga daš v ledeno kopel in odcediš.  Kakemu četrt deci olivnega olja primešaš strt česen (1,2,3 stroke, odvisno od velikosti), ščep soli in popra ter vse skupaj poliješ po radiču ter dobro premšaš.

Razvaljaš testo na čimbolj tanko. Enakomerno po testu razmažeš radič. Svobdono potrosiš s koščki dimljene mozzarele (resno, ljudje, hodite v trgovino Mozzarela v Maroboru(pri McdDonladsu v mestu) in kupujte njihove izdelke. Če mi to zaprejo, bom čisto zares depresivna) in naribanega kozjega sira (vse te vrste kozje kvazi gaude, ki jih končno prodajajo tudi pri nas). Tu in tam vržite na pizzo še kako olivo. Ko je pizza pečena (10-15 minut, spodnje gretje na pečici, 220°C) jo lahko okrastie s tanko narezanim pršutom. Ali pa tudi ne, če želite ostati v vege vodah.

Taka pizza je potem  enako temčana in (malo manj) grenka, kot moja notranjost. In naredi to(sploh skupaj s pivom), kar minus naredi z minusom v matematiki: spremni tvojo voljo v (skoraj) dobro voljo in ti pomaga čez žalostni popoldan v kreativen večer .

PS:za prijavo na pripravništvo/izziv/nekajnekaj sem napisala in oblikovala tudi 2 (meni osebno) zelo zanimiva članka :) .  Bilo bi mi žal, če jih prebrejo samo 4je ljudje na specifičniženskireviji, moj zaročenec in 2 prijateljici in prijatelj, ki jih je bil prisiljen lektorirat. Torej, tukaj članek o Leni Dunham in kr zraven še en o postenju s sokom. Enjoy. (and tell me how awesome they are and how I should have gotten that job ;) . Mislim, sej je OK, punce, ki sem jih spoznala na razgovoru so bile vse kul in čisto vsem privoščim. Ampak vseeno si zaslužim malo grenkobe.  )

  • Share/Bookmark

Tapas večer

Še ena stvar, za katero sem rekla, da jo bom letos počela, se dejansko uresničuje:) S prijatelji se dokaj redno dobivamo na večerih nacionalne hrane, navdihnjene s tono kuharskih knjig, ki jih imamo doma. Tokrat so bili na vrsti tapasi. Tapasi so tradicionalni špasnki prigrizki, danes pa se ta beseda  v bistvu še kr široko uporablja za bolj ali manj ves fingerfood, ki ga v gostilni ješ tako, da si ljudje za mizo vse jedi delijo. Ko smo bili v San Francisu je bila bolj ali manj vsaka restavracija v katero smo zašli “tapas” . Meni se ta ideja v bistvu zdi zelo dobra, saj tako večerja postane bolj družabna (plus, kot večkrat rad poudari Norb, če si naročil za jest nekaj, kar ti ni všeč, nisi nič zajebal, ker lahko drugim poješ vso hrano:)). Tako da navijam za to, da kdo v MB odpre kako tako “tapas” restavracijo (samo ne italjasnke. italjanskih je ful preveč.)

Mi smo se odločili, da bomo sporbali par tradicionalnih tapasov, nekaj zanimivh pogruntavščin in nekaj švedskega. Z Norbom sma pripravila 4 tapase, ostali povabljenci pa so prinesli/prirpavili še 5 (in enega ponesrečenga, ki ga ne bom omenjala). Ideja za tapas večer je mimogrede odlična, vsak prinese nekaj za jest in za pit, in potem ves večer ješ, se družiš in piješ sangrijo. Težko bi bilo boljše :)

Na meniju so se tako znašli: (od spodaj navzgor, približno) SKAGEN (caps lock je tukaj dejansko namenjen temu, da ko preberš, malo zakričiš.:)), nekaj z rukolo in pinjolami v testu, suhe slive ovite v slanino ovite v listanto testo, tapenadašpanska tortilja, brokolijev gozd, klapavice z zeliščnnim maslom in drobtinami, paradižnički polnjeni z ostankom tega kar je šlo na klapavice, senvdiči s paradižnikovim namazom in pruštom/chorizotom in čisto zgoraj desno tartleti iz krompirjevega testa s chorizotom. Seveda so bile na mizi tudi olive.

Mislim, da je več kot jasno, da ne morem povabit ljudi na obisk, ne da bi jim pripravila nekaj sladkega za konec. Skladno s tematiko španskosti in mojim navdušenjem nad blowtorchanjem je bila to crema catalana (špasnka sorodnica krem bruleja). Prvič sem jo delala in OMG kak je to dobro. Je že res, da rabiš malo “elbow greasea”, ker jo moreš dolgo kuhat nad vodo in vztrajno mešat, but it is SO worth it.

Pripraviš jo tako, da v 4 skodelicah mleka kake pol ure kuhaš en strok vanilije in lupino polovice limone. Potem to odstaviš. 10 (not even joking. sumim da je zaradi takih jedi nastal “španski vetrc”) rumenjakov zmešaš s 3/4 skodelice rjavega sladkorja.  Mleko precediš in mu dodaš 6 zvrhanih žlic gustina zmešanega z 6 žlicami mleka, zavreš mleko, znižaš na srednji ogenj in kuhaš minutko ali dve. To zadevo potem previdno doliješ k rumenjakom, ki ji prestaviš nad vodno kopel in kake pol urce na nizkem ognju kuhaš in vztrajno mešaš z metlico. Potem preliješ v kakih 10 ramekinov ali drugih malih posodic, ki jih ne moti vročina in za vsaj 12, ampak bolje da več, ur prestaviš v hladilnik. Ko je čas za serviranje po vsaki potrosiš sladkor in ga karameliziraš (lahko pod žarom v pečici, ampak z blovtorčem je precej bolj atraktivno:))

  • Share/Bookmark

neverjetno čokoladni, sočni, zdravi, lešnikasti in veganski cupcakei: recept

Če se je kdo slučajno vprašal zakaj celo večnost nisem nič napisala, imam super izgovor. Spet sem se postila s sokom (jedla bolj ali manj nič in pila zgolj sok, več o lanski izkušnji najdete v prispevkih lanskega aprila, zato se ne bom ponavljala). Bilo je težko. Tokrat nisem imela nobenih izbruhov energije in nisem ne vem kako odlično spala. Sem bila pa rahlo zadeta cel teden (občutkovno, ne zares). Tudi to je nekaj. In tokrat sem RES nehala kadit. RES. Za zmeraj. Vsak, ki me vidi s cigaretom v ustih, ima od današnjega dne naprej pravico, da mi ga izbije iz ust, me bitch-slapne (kar je drugače kot fockanje) in morem mu/ji častit pijačo.

Včeraj je bil tako zares čudovit dan, saj sem po petih dneh končno spet grizla. (Da sploh ne omenjam, da je menotrica za diplomo rekla, da sem dobro opravila dozdajšnje delo in da je jezik v prvih 15 straneh odličen. Slednje je približno tako, kot da bi nekdo za ušesom čohal moj ego.) Zato sem ga morala praznovati,… kako drugače, kot s cupacakei. In ker se moje telo odvaja od postenja, so morali bit veganski in brez običajnega sladkorja. Ampak sem naredila recept za, like, ene najboljših tortic ever. EVER! (mislim da me je kombinacija postenja, pohval in pomladi malo preveč napolnila z evforijo. But bear with me.)

Za testo potrebujete: 280 g očiščene buče (take oranžne, ampak mogoče funckionirajo tudi cukini), 1 jabolko, 1/3 skodelice javorjevega (ali agavinega) sirupa, 2 žlici karšnegakoli olja(ki ju lahko tudi izpustite, če hočete povsem nemasto testo). 1 skodelico polnozrnate pirine (ali pšenične) moke, 2 žlički pecilnega praška, 1 žlička sode bikarbone, 4 velik zvrhane žlice kakava, 1/3 skodelice čokoladnih mrvic (ali malih kapljic), sol.

Bučo in jabolko(brez pešk, z olupkom),  skuhate v minimalni količini vode, dokler ni oboje popolnoma mehko. Potem ju prestavite v blender in dodate ostale mokre sestavine (vse do pike), ter zblendate v kašico. Vse suhe sestavine v posodi za mešanje dobro premešajte. Dodajte jim kašico in premešajte ravno toliko, da ni nikjer grudic suhih sestavin. Prestavite jih v 10 papričkov za muffine (jaz za to ponovem uporabljam zadevo za delanje kepic sladoleda in je odlično orodje. Če boste sprobali, dajte v vsak papirček »2 kepici« testa, če ne pa napolnite papirček do nekje 2/3 – 3/4). Prestavite v na 180°C ogreto pečico in pečite 20 minut. Precej mehki in sočni bodo, ko so pečeini, tako da se sekirajte da so »premalo pečine«, ker za testa brez jajc ne veljajo enaka pravila kot za testa z jajci. Pustite da se ohladijo. Lahko jih jeste točno takšne. V tem primeru ima vsak približno 150 kalorij.

Za kremo potrebujete: 1 skodelico lešnikov, 100g temne čokolade, 1 skodelico vode (ali nekega veganskega »mleka«, najboljše mandlejevag, če ga imate pri roki), 3 žlice javorjevega sirupa.

Lešnike kakih 15 minut pečite v pečici zraven cupcakeov, potem jih olupite. (najboljše tako da jih date v neko posodo s pokrovom in se pretvarjate da so ropotuljica, vi pa strasten mehiški marijači). Potem vsakega toliko iz posde poberite vse lešnike, ki so večinoma brez olupkov. Postopek traja nekaj časa, ampak se spalača, ker so olupki lahko grenki). Olupljene lešnike z vodo/ »mlekom« prestavite v blender in blendajte tako dolgo, da se vse skupaj spremeni v skoraj povsem gladko pasto. Tudi to traja nekaj časa. V tem času nad vodno kopelijo ratopite čokolado (v precej veliki posodi). Ko je čokoladna stopljena in lešnikova pasta pripravljena, pasto priljite k čokoladi in še malo pomešajte nad vodno kopelijo. Potem posdo s tem prestaviti v ledeno kopel in z ročnim mešalnikom (ali metlico, če imate/želite dobiti kondicijo) stepate dokler se masa ne ohladi in postane penasta, kakih 3- do 5 minut. (idejo za postopek sem dobila pri creme chantilly od gospoda Thisa) Če stepate predolgo, bo postala pretrda (kot moja) in boste prekleli vse svetnike, ko jo boste želeli v lepi obliki spraviti na tortice.

Ko so tortice hladne jo v lepi obliki spravite na tortice. Vsaka porcija kreme ima približno 130 kalorij, tako da ima potem en cupcake okrog 280 kalorij. Kar je še vedno precej dietno.

  • Share/Bookmark