Bober


Arhiv Kategorije

Seznam vseh objav iz teme "nekategorizirano"

Zadnjič (?)

Ta blog bo čez točno en teden praznoval svoj 4. rojstni dan. 4 leta zveni kot neverjetno dosti in neverjetno malo hkrati. 290 objav in nič koliko slovničnih napak. Fajn sem se mela in na živce mi je šlo in včasih sem pričakovala preveč od sebe in bralcev. Bolj redne objave in kak komentar več, npr.

Že dolgo sem se poigravala z mislijo, da bi začela pisati nov blog v angleščini (da lahko potencialnim delodajalcem na netu kaj pokažem), ampak se preprosto nisem spravla zraven. Potem sem se končno preselila in ugotovila, da mi malo vaj v pisanju v tem jeziku ne bi škodilo. In da bi mogoče lahko tako dosegla neko bolj zainteresirano (če ne nujno večjo) publiko.

Seveda bi lahko pisala oba bloga hkrati, ampak nekako se mi zdi, da bi bila to bolj ali manj izguba časa. Če me kdo rad bere v moji neneajboljši slovenščini, bo verjetno presnel tudi mojo nenajboljšo angleščino. Zato zaenkrat zaključujem to zgodbo. Ne morem biti 100% prepričana da ne bom pogrešala svojih virtualnih monologov v materinščini, tako da se zna zgoditi, da se bom vrnila. Ampak vsaj za nekaj časa se Fenchurch poslavlja.

Lahko pa obiščete Pinko, njeno angleško govorečo dvojčico, če jo kdaj pogrešate. Tukaj.



  • Share/Bookmark

Ulični festival

Čisto zraven naju je ulica Chatsworth. Na njej je že dve leti in pol vsako nedeljo tržnica s ponudbo lokalnih umetnikov, vintiđ oblek in poulične hrane. V zadnjih petih letih se je na njej odprlo veliko cafejev in bistrojev, z “artisian”ponudbo kruha in klobas in palačink in koles. Med njimi so še zmeraj poljske in turške trgovine s poceni robo, 1 ponud 7 inch pizza fast foodi in karibski take awayi. Če kdo ne razume kaj pomeni gentrifikacija, je tale ulica učbeniški primer. In ena izmed stvari, ki jo je prinesel naval malo bogatejših belih umetnikov, je 1. street festival v po 37 letih.

Z Norbom sma se ga neskončno veselila, predvsem zaradi enega samega razloga. V soboto, nekje ob 7ih zjutraj, bi naju moral zbuditi hreščeč zvonec pri vratih. Norb bi jih šel odpret in po minuti, ki bi jo polna pričakovanja preživela skrita pod odejo, bi morale začeti po meni skakati 4 zobtrebcaste tačke in slej kot prej bi me moral izpod odeje odkriti črni smrček. Ari bi moral končno prispeti v nov dom. Potem bi se skupaj odpravili na festival, kjer bi Ari zmagal na prvem annual Dog showu, večer pa bi zaključili z dolgimi frizbijasto metočim sprehodom v Hackney marshu. Vremenska je bila popolna.

Namesto tega nama je Norbova sestra v petek ponoči sporočila, da jima (njej in fantu) v Luxeburgu ckrnil avto. V soboto sma izvedela, da je edini okoliški mehanik, ki bi bil naj odprt ob vikendih, pravzaprav na dopustu. Več o usodi avta, v katerem je tudi moj šivalni stroj in nekaj hektolitrov vina, se bo izvedelo v ponedeljek. Če bo vse po sreči, pridejo vsi skupaj z avtom v ponedeljek zvečer končno k nama. Če bo vse po nesreči, bodo avto s prtljago vred odvlekli v Slovenijo, Ari pa se bo z vlakom, upajmo, nekako pripeljal do naju(seveda ob spremljavi).

Po sorazmerno depresivnem jutru (pričakovanje Arija me je, priznam, bolj držalo pokonci kot bi si človek lahko mislil) sma se odločila da grema vseeno naokrog, najprej v Dalston na tržnico pogledat trgovino z blagom, ki sma jo vedno zamudila in potem nazaj na Chatsworth. Trgovina z blagom je najčudovitejši kraj na svetu, v njej sem kupila 1 m balga potiskanega s psi v plaščkih za Arijevo posteljo za 5,5 funtov. Na poti nazaj sma srečala še cirkuški festival nedaleč od najinega se doma, ki pa se je komaj začenjal, zato sma šla dirketno na najin ulični festival.

Ravno sma zamudila bend, ki je igral na začetku ulice, nihče ni nič kuhal in edina zabavna stvar daleč naokoli je bil bouncy castle, za katerega pa sem očitno prestara. Za to sma v francoski delikatesi kupla kruh, sir in klobase in se vrnila domov na malico. Na poti sma opazila, da se na nastop pripravlja nov bend, za to sma se po malici in počitku vrnila na festival. Kljub temu, da so člani zasedbe zgledali kot rokerske variacije hipsterjev, so igrali neverjetno cheesy pop. Za to sma malo raziskovala kaj še ponuja festival, pojedla nekaj ton krofov iz pekarne, ki je vedno dokaj neobiskan, zdaj pa je bila takorekoč izropana in se prijavila na 2 srečelova. Za enega si je Norb nardil tviter (jaz še vztrajam brez), ker bi lahko zadela kolo ali zlato čelado. Zadela nisma nič. Pri drugem pa so ponujali še možnost, da uganeš koliko bonbonov je v posodi in z Norbom sma se sporekla o številu. V tekmovalnem duhu sma vsak stavila svojih 20p in jaz sem izračunala potencialno število (posoda ima ravne stranice). Potem sma še 2x obhodila festivalski prostor. Povsod naokrog je bilo veliko psov različnih velikosti in noben ni bil našemljen, kar mi je malo vrnilo upanje v ljudi na ulici. (čeprav, morda pa bi bilo potem vse skupaj bolj zabavno).

Slej kot prej so začeli dji svoj del zabave in malo sem s pivom poplesavala prestopala levo in desno, da me ni zeblo v noge na ulici. Potem pa mi je zazvonil telefon in ker tukaj dejansko ne poznam nikogar, ki bi me klical, mi je takoj postalo jasno, da sem nekaj zadela. Moja pragmatična matematična metoda ugotavljanja števila bonbonov v posodi se je izplačal, ker sem jih zadela. Naenkrat sem postala lastnica tam nekje 344 m&mov, oziroma kot se je izrazil eden izmed ljudi, ki je opazil mojo nagrado: I’ve won the diabetes. Kmalu sem ugotovila tudi, da sem očitno edina polnoletna oseba, ki se je igrala to igro. So I stole candy from children. Ampak so bili dovolj stari, da bi morali znati izračunati volumen kvadra, tako da je moja slaba vest malo olajšana. Sem jih vsaj naučila, da so se v šoli naučili tudi nekaj, kar jim v resničnem življenju lahko koristi.

Prvi Chatsfestival se je menda ob zvokih plesne glasbe iz osemdesetih in devetdesetih nadaljeval še pozno v noč v klubu, ki je bil še v času, ko je Google slikal okolico »Eastern european social club«, ampak se je vmes očitno preimenoval v 42b, midva pa sma večer raje preživela nekaj metrov stran ob gledanju filmov na kavču v kokonu odeje in večerjanju čokolade.

  • Share/Bookmark

Summer in the city

V Londonu naju je pričakalo poletje. Že ves teden hodim naokrog z  rahlo ožganim nosom in bolečimi stopali. V 5ih dneh sem naredila več korakov kot prej v celem mesecu. (ok, pretiravam ampak ne tako zelo. 68.000 približno). Vse je še zmeraj neskončo abstraktno in dokler se ne prestavima v mrzlostričevo stanovanje (v katerega sma verjetno dokaj sumljivo strmela včeraj, ko sma se od trenutnega bivališča pri Norbovem mentorju sprehodila do tja) in ga ne vzamem za svojega, verjetno ne bom dojela da zdaj živim tukaj. Med turško mafijo in hipsteriji. Čisto blizu kozic in prosto sprehajajočih se kur. Med opečnatimi hišami, ki delujejo kot da so daleč proč od velemesta. Pa niso. Zadnjič sma kolesarla/ pešačla do centra in moje dojemanje sveta je trenutno tako prenasičeno, da se mi sploh ni zdelo čudno parkirati kolo tam nekje v okolici Kings crossa. Ali se peljati na vrhu rdečega dvonadstropnega avtobusa. Jest dumpling in pri Norbu pikat malo japonskih rezancev in pri J. malo venezuelske hrane in potem pojest še eno porcijo nizozemskih palačink (oh the glorius street food on Brick road). Vsega je prevečveč. In sem navdušena in prestrašena, da zdaj baje živim tukaj. Stanujem. Živim. In vse predstave kako bo tukaj, so bile lažne. Andy Bates sploh ne prodaja svojih škotskih jajc.

  • Share/Bookmark

sredini štrije: TV kuharji

Veliko ljudi se buni, da je po televiziji samo še kuhanje. Mene to, seveda, bolj kot ne nadvse veseli. Odkar pa imamo doma dostopen tudi Food network v Hdju, veliko več gledam TV. In jem, ja, jem tudi veliko več. Zato se boste to sredo spoznavali z mojimi 4imi najljubšimi TV kuharji vseh časov. (Kriteriji za uvrstitev so precej subjektivni in verjetno se bo našel marsikdo, ki se niti približno ne bo strinjal z mojim izborom. Ampak to so seznami MOJIH najljubših stvari:))

4. Reza Mohammad, aka The spice prince of India

Trenutno ima na Food networku sicer oddajo o afriški kuhinji, ampak jaz sem ga spoznala, ko je še hodil po Indiji in kuhal indijsko hrano. V bistvu me je prvi navdušil nad tem, da bi mogoče sama sprobala skuhat kaj malo drugače začinjenega. Reza je tak tip voditelja, ki ti verjetno ali gre neskončno na živce, ali pa ga imaš rad. Ker je neverjetno over the top. Ampak meni je prirasel k srcu in z veseljem pogledam tudi njegove afriške dogodivščine.

več o nejgovi 1. odaji tukaj

YouTube slika preogleda

3. anonimni kuhar v oddaji Kuhinjica

Od vseh kuharskih oddaj na slovenskih TV kanalih je moja daleč najljubša oddaja Kuhinjica. Zaradi tega, ker kuhar nič ne govori in ima old skul kuharsko kapo in kuha same dobre stare recepte z veliko smetane in šunke in podobnega. In ko daje zadeve na krožnik, vedno zgledajo, kot da smo v sedemdesetih. In sedemdeseta so bla menda kul. Zaradi resnega komentatorskega glasu, ki kuharja spremlja, imam včasih občutek, da gledam neko dokumentarno oddajo o neki drugi speciji- kuharju.

YouTube slika preogleda

2. Andy Bates

Z Norbom sma že sklenla, da bo najini prvi resen skupni projekt v Londonu dobiti prepoved približevanja do Andy Batesa. Oba imam namreč en tak mali crush na njega- Norb ima seveda bolj kulinaričnega, meni je pa Andy tudi en tak simpatičen pob (celo njegovi s fračo nastreljani zobje imajo svoj čar). Andya sma spoznala na Food Networku, kjer ima 2 oddaji in včasih zapolni segemnt reklam. Je mlad angleški chef pek, ki se specializira za street food. Ko sma bila takrat v Londonu sma vsakič, ko sma kje zagledala street food rekla, da ma Andy ziher tu nekje štant in raziskovala, ampak ga nikoli nisma našla. Ko je bil potem Norb na zadnjih intrevjujih in je raziskoval Hackney (hip predel) je čisto po naključkju na Broadway marketu jedel Andyeva škotska jajca. Ki so menda popolna.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

1. Julia Child

Kraljica kuharskih oddaj, mojega nabora navdihujočih citatov in vedno znova moja prav izbira pri naključnem iskanju navdiha v kuharskih knjigah. Če bi si morala izbrati samo eno kuharsko knjigo s katero bi kuhala do konca življenja, bi bila verjetno njena. Ker je tako prisrčno napisana in morap vse tiste uvode brat z njenim glasom. Moj daleč najljubši dle njenih kuarskih oddaj je, ko na večerjo povabi polmeterskega jastoga. <3

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

sami s-ji (služba, swap, spremembe)

Najprej, good news, everyone! Zame, očitno. Dobila sem malo bolj resno blogersko službo, povezano s kuhanjem, zato bo v prihodnosti na tej strani verjetno veliko manj receptov(verjetno bolj ali manj nič:)), objav (ker moram na pro blogu narediti 3 na dan) in mene na splošno. Ko bo zadeva zalufala jo bom verjetno delila z vami, ampak za vse, ki ste prihajali sem zaradi receptov v slovenščini žal ne bo kaj, ker bo, očitno, v angleščini. Tako da se bom potrudal vsakega tolko dat tudi kaj sem. Če vas zanima kje sem dobila to službo in koliko mi zanjo plačajo: na intrentu (I’m not giving all of my secrets away!) in bolj ali manj si z njo pokrijem stroške hrane, tako da ne bom obogatela. Ampak vsaj ne posedam vsa depresivna doma in se smilim sama sebi kako ne znam delat nič, za kar bi mi bil kdo pripravljen plačat.

On a different note: SWAP! Dobila sem že celo množico odgovorjenih vprašalnikov in čeprav jih nisem štela, bi rekla da nas bo tam nekje vsaj 8! :) Vsi, ki jim nisem odgovorila na poslan vprašalnik, se opravičujem, ampak s temi pripravami na novo službo, obiskovanjem krstitja (tak na koroškem očitno imenujejo sveti krst) norbove mrzle nečakinje in podobnim, preprosto nisem imela časa, da bi se spomnila kakega res pametnega odgovora! :) sem pa dobila odgovore in se veselim vseh! Mislim tudi, tako na prvi pogled, da se nas bo dalo sparčkat:)

Če komu še nisem poslala vprašalnika, pa se je prijavil, naj mi NUJNO piše na fenchurch.swap@gmail.com . NUJNO! Če si vmes še ni premislil o sodelovanju ker sem jaz tako nesposoben organizator. Če bi kdo še rad sodeloval, ima še 5 dni časa za prijavo in izpolnjevanje!

In ko smo že pri spremembah. A veste, da je, like, sredina aprila? Kar pomeni da je do začetka avgusta manj kot 4 mesece. In avgusta (če ne š kakih 14 dni prej) bom s precej veliko verjetnostjo za kar nekaj let spremenila svoj stalni naslov.  In do takrat moram samo diplomirat, n šit. FUN!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Sredine štiri:bizarne angleške serije

Kot ste izvedeli že v mojem izpolnjenem vprašalniku, dosti preveč časa preživim z gledanjem TV serij. In čeprav vseh, ki jih boste spoznali (ali se jih spomnili) danes nisem dala na seznam najljubših, je bil to verjetno podzavestno za to, da ne bi izgledala preveč moteno. Kot ste prav tako izvedeli včeraj, imam neverjetno rada angleški humor in med vsemi njegovimi vrstami mi je najbolj pri srcu tisti najbolj bizaren. Ko se na ekranu dogajajo stvari, za katere ti ni jasno, kako jih lahko človeški možgani v taki obliki konceptualizirajo, za njih te je včasih malo sram (fremdschämen , za vse ljubitelje nemščine.), da si jih je sploh kdo zmislu, hkrati ti je neprijetno, da jih gledaš, ampak vseeno se neustavljivo smejiš in uživaš. Če ne poznate tega občutka, verjetno še niste gledali nobene od serij, ki jih bom danes naštela. Na seznamu bodo zgolj novejše zadeve, navsezadnje so Monty Python kr prvaki te zvrsti zabave in bi jih bilo nefer postavljati ob bok novejšim zadevam. Novejše zadeve so tudi na trenutke precej bolj bolane in za to se morda marsikdo sploh ne bi strinjal, da gre za sorodne zadeve. Ogled večine priloženih videov priporočam zgolj ljudem, ki jih profanost ne moti.

4. Psychoville

Zgodba se vrti okrog petih zelo bizarnih likov, katerih edina očitna skupna točka je, da jih neznana oseba izsiljuje s pismi „I know what you did.“. Tako spremljamo moškega srednjih let, ki živi pri mami in je obseden s serijskimi morilci; otroškega zabavljača z eno roko; medicinsko sestro, ki ltuko obravnava kot pravega otroka; slepega milijonarja, ki zbira plišaste igrače in pritlikavca, obsedenega s Sneguljčico. In sčasoma spoznamo, kaj jih povezuje… Sick shit. Ampak neverjetno neprijetno smešno.

YouTube slika preogleda

3. Little Britain

Little Britan je verjetno najbolj nedolžna med vsemi naštetimi(in to marsikaj pove) in je precej popularna serija skečev, osnovanih na najbolj bizarnih likih, ki v sebi skrivajo arhetipe in stereotipe britanskosti. Oba glavna igrlaca sta s serijo postala zelo priljubljena. Matta Lucasa velikokrat vidimo v kaki čudni vlogi v ameriških komedijah (Braidsmaids, npr), David Williams pa je dokaz, da ženske res palijo na smisel za humor (khm, denar, khm), saj je poročen s supermodelom Laro Stone.

Moj najljubši lik je recepcionistka Carol Beer.

YouTube slika preogleda

2. The Mighty Boosh

Mighty Boosh je med vsemi naštetimi verjetno najbolj tripi. Če jo gledaš povsem trezen in še nikoli nisi probal halucinogenih drog, si predstavljaš da je verjetno točno tak, če si na LSDju. Zadeva se vrti okrog dveh moških: Vinca, ki večino svojega življenja preživi s skrbjo za svoje lase in se mu bolj ali man vse posreči in Howarda, ki je zelo intelektualen in se mu bolj ali manj nič nikoli ne posreči. Velik del serije predstavlja glasba. To je bolj ali manj vse kar lahko v splošnem povem o njej, ker je preveč fucked up, da bi lahko človek sploh opisal z besedami.

YouTube slika preogleda

in pa najslavnejši lik serije: Old Greg (čeprav meni je najbolj pri srcu Luna a.k.a The alabaster idiot )

YouTube slika preogleda

1. Peep show

Če je slučajno kdaj kdo gledal večino teh serij, bo verjetno rekel: “hej Peep Show ful ne spada v to kategorijo.” Ampak v bistvu je Peep Show najbolj fucked up od vseh. Za razliko od ostalih, kjer je že na prvi pogled jasno, da zadeva ni normalna, se Peep show pretvarja, da je o dveh povprečnih moških, enem faliranem lenem glasbeniku in enem dolgočasnem tipu, ki dela v pisarni. Ampak to je samo trik. V resnici je daleč najbolj bizarna od vseh in bolj ko greš h kasnejšim sezonam, slabše (ampak v bistvu boljše) je. Sicer pa je David Mitchell moj najljubši angleški komik, za mora bit to na prvem mestu:)) (glejte zadevo zgolj če imate dober želodec:))

YouTube slika preogleda

in pa cel prvi del serije

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Praznovanje plodnosti

Verjetno je tole objavo navdihnilo branje American gods in še nekaj naljučnih virov na internetu, ki jih brez Gaimana ob pravem času verjetno sploh ne bi opazila. Kot tak, velikončno Kristjan (ampak zdaj še to več ne) se nikoli nisem zares spraševala zakaj v čast Jezusovemu vstajenju barvamo jajčka. In zakaj mi ravno zajček prinese darilo.

Cerkev je jačka še nekako usepla vključiti v paket Jezusovega trpljenja (za vse, ki niste bili nikoli pri verouk, ampak uživate v velikonočnih narezkih,  tradicionalni žegn ima simboliko: klobase in šunka simbolizirajo kristusovo telo, hren žeblje, potica trnjevo krono, jajca pa po eni teoriji kaplje krvi, po drugi pa žolč(le tega so dali Jezusu za pit, ko je med križanjem žejn. grdi, grdi Rimljani)). Vbistvu pa je tudi velika noč zgolj krščanska preobleka poganskih praznikov. Preden se je nova vera razpasla po svetu, so ljudje namreč praznovali naravne pojave in v času velike noči bi moral biti, v skladju z vsemi narvnami zakoni, začetek pomladi. In pomlad prinaša velike košare plodnosti. Tako so v tem času pogani slavili svojo boginjo plodnosti Eostre, ki ji je bilo za splošno dobro potrebno zržtvovati nekaj jajc in zajcev. (wiki)

In kaj želim z vsem skupaj sploh povedati? Vsi tisti, ki ne praznujete velike noči, v dobro vseh nas, ki bi radi, da se zima KONČNO konča, vseeno pojejte kako trdo kuhano jajce (verjetno velja tudi na oko? ne vem). Mogoče bo pomagalo… Jaz sem Eostre na čast spekla tole(v resnici je Eostre zgolj prikladen izgovor za uporabo mojega skoraj nikoli uporabljenega fondant moulda:)):

(ni ne vem kak lepa, je pa moja :) ) nikoli, NIKOLI več se ne bom spravla lastnoročno delat tičino mase/fondanta. od 5ih poskusov se mi je zares posrečil samo 1x)

  • Share/Bookmark

Ko po 1000 letih delam nakit…

Saj vem, peresa so verjetno »so 2011«, ampak že davno sem ugotovila, da je pri modi in meni ponavadi tako, da mi grejo stvari na začetnku popularnpsti ekstremno na živce, potem jih sprjemem, ampak me ne navdihnejo (od začetka brezposlenosti naprej pa nakupujem itak zgolj stvari, brez katerih bi me zeblo), potem pa, ko je trend že tako znucan, da gre že vsem na živce, jaz v glavi povežem vse videne tutoriale in svojo bazo ročnih( in oblikovalskih) spretnosti in naredim nekaj svojega:). Tako je bilo očitno tudi s tole verižico:). Ampak vezenje je letos menda moderno, kajne? So i’m right on trend with that one (da sploh ne povem kako vesela sem, zaradi tega dejstva, da imam svojega bratca supergalxie3000, ki zna sam šivat).

Za dokončen klik v glavi za tole verižico je poskrbel tale pin, ki zadnje dni malo bolj pogosto kroži po boardih. Všeč mi je kako stilizirana in hkrati nestilizrana so peresa. (or something, moj slovar terminov povezanih z likovno umetnostjo ni  posebej nadpovprečen).

Source: ilovetocreateblog.blogspot.se via Petra on Pinterest

In potem sem se spomnila še nekih drugih ilustracij, ki so mi bile nekoč všeč in kako kul bi izgledale, če bi iz njih nardila vzorce za vezenje, pustila Brotherju, da jih izveže in potem v stilu tiste veržice jaz naredila svojo. And so it was.

Najprej sem mislila, da bo modra, ampak modro imam samo shitty poceni cvirn za veznje in se je cel čas trgal. kvalitetnega imam samo še v uporabljenih barvah, zato je po vezenju izgledalo takole.Tam na levi zgoraj se je tudi kvalitetn cvirn malo strgal in sem prepozno opazla. ampak ta nepopolnost daje vsemu skupaj nek šarm, kajne:)?

Moja sposobnost delanja verižic je primerljiva s sposobnostmi 10 letne punčke, ki se je s tem začela ubadat prejšnji teden. Tudi jaz bi verjetno potrebovala nadzor starejše odgovorne osebe, ker sem se ničkolikorat z žico pičla v/ob/pod noht in imam zdaj verjetno hepatits abecedo/tetanus. Ko sem imela službo, sem imela dovolj denarja, da sem si kupla celo orodje za delanje z žico, ampak premalo časa, da bi se dejansko lahko kdaj naučili uporabljat ta medij :) . Tako da so rezultati, s tega stališča…. zadovoljivi. But i still kinda love it very much.

  • Share/Bookmark

kako sem zašila prvi, pravi korzet

Korzet je spet ena tistih stvari, ki v DIY krogih velja za prekleto težek projekt, za katerega rabiš veliko znanja, sposobnosti in natančnosti. In tudi ta mit lahko uradno zavrnem. Vse, kar za korzet rabiš je internet, šivalni stroj, material in nekaj malega šiviljskih izkušenj (ravno toliko da znaš tudi ne samo ravne šive šivat. In če ravnih ne znaš/se ti ne ljubi čisto 100% ravno tudi ni nič narobe:))

Jaz sme že parkrat probala nekaj korzetastgea, pa sem preveč komplicirala in na koncu obupala. Tako sem imela doma nekje 6-7 m plastičnih kosti za korzete. In nekaj malega onih kovinskih zadev, za katere nimam pojma kak se jim reče, ampak jih daš v blago da zaščitijo lukne. :) Te sem imela za torbice. Imam tudi ene 20m različnega blaga na zalogi(za korzet potrbuješ takega še kr trdega, najboljšega takega namenjenega pohištvu), večinoma še ne začetih projektov ali ostankov od kakih drugih projektov. Za to sem vedla, da se lahko letos za pusta zastonj lotim korzeta. In ker bo pust kmalu in morda kaka šivilja išče nasvet kako lahko v enem popoldnevu zašiješ korzet, da si potem lahko fighter princesa (ali pa čisto navadna princesa. Ali pa si ga zašiješ za Valentinovo. Not judging anything here.) bom tale zapis napisala in objavla danes.

Najprej rabiš kroj. Na internetu je bolj malo brezplačnih krojev, je pa tale stran, ki ti pomaga, da si sama narediš kroj za elizabtenaski korzet. Ti so malo drugačni kot te, ki jih imamo ponavadi v mislih, ker ne ožajo bokov. Končajo se namreč nad boki. Njihov namen je sploščit prsi. Ne zveni ravno seksi, kaj ne? Ampak ste kdaj opazli kako simpatičen dekolte ima Kate Blanchet kot Elizabeta prva, takrat ko ga pokaže. Ta korzet sicer malo stisne nederje(moj daleč najljubši izraz za prsi, ko se uporabljajo kot celota), tako da niti D košarica ne zgleda ne vem kako veliko, ampak hkrati ga dvigne in poudari.

Jaz sem si torej kroj ustvarila sama in čeprav je sprva zgledalo, kot da bo težko in dolgotrajno, mi je največ časa vzelo pretvarjanje iz cm v inče. Prekleti Američani in njihov otročji sistem merjenja. Če se boste lotli tega, priporočam da vse meritve in pretvorbe zaokrožujete prej navzdol, kot navzgor, ker je meni korzet malo prevelik.

Ko vam uspe nardit kroj je vse skupaj precej preprosto. S tem krojem namreč izrežeš zgolj en kos dekorativnega blaga in en kos podloge. Ne pa ene 100000 kosov, kot je to ponavadi pri korzetih. (Za to ti tudi splošči joške, ker ni nobenih vijug in podobnega). Vsa navodila za začetne stopnje šivanja so podana že na spletni strani, za to jih ne bom ponavljala. Če vam je uspelo nardit kroj, očitno znate angleško:)

Ko pride na vrsto vstavljanje kosti in šivanje kanalov za njih, se je meni ponavadi ustavlo. Ampak dooh, čisto preprosto je. Pač skupaj šivaš dekorativno blago in podlogo, da nastanejo kanali dovolj široki za kosti. Jaz sme začela s šivom čisto na sredini spredaj in potem zašila par kanalov na vsako stran. Potem pa sem tiste poševne na skici na spletni strani malo zimprovizirala. Kosti mi je zmanjkalo, za to sem tudi te potem rezala iz nekih kosov plastike, namenjih delanju torbic. Ampak se je izšlo. Vzelo mi je eno popoldne in še to ne celo in mi prineslo toliko ponosa in zadovoljstva, da vam sploh ne morem povedat.

Tako da če vas je zmeraj mikalo zašit korzet (kot je mene) toplo priporočam da probate s temle krojem, ker je preprosto in ni tako zelo dosti prostora za napake. Če vam je škoda denarja za kosti, sem na netu vidla, da jih nekateri režejo kar iz plastičnih lončkov za jogurt. Meni je ta korzet všeč predvsem za to, ker sem imela sprva namen čisto zares bit bojevita princesa (nekaj v smislu „Kak bi zgledalo, če Bell iz Lepotica in zver ne bi bla tako „dobrosrčna“, ampak bi se iz vseh knjig, ki jih bere, naučila kako premagati zveri“), in zaradi vseh kosti ta korzet zgleda že skoraj kot neke vrste oklep. Ampak je vseeno lep. Samo potem se mi ni več dalo šivat,in nisem našla vseh spiky zapestnic iz srednje šole da bi z njih pobrala kovinske koščke, tako da bom za pusta pač nekdo, ki nosi korzet:D

*tukaj se očitno vidi, da mi je za kake 3 cm prevelik. zadaj je že skoraj preceč zavezan (zabavno je, ko si ga sam oblačiš), spredaj pa imam še zmeraj nagubano blago.

  • Share/Bookmark

Tobogan kralja Matjaža

Gradove kralja Matjaža že več let spremljam tako od daleč, prek medijev in vsako leto me navdušijo. Tja nisem šla še nikoli, ker točno vem kje je Črna na Koroškem. Najprej greš do konca sveta, potem pa se po ovinkih voziš še 20 km. Prav tako se nihče nikoli ni lotil organizacije kakega gradbinskega izleta. Do letos.

Ž. je zorganizirala ekipo, en pripravljalni sestanek, pripravila vse do tega, da smo zbrali tono orodja (zaradi izkušenj je točno vedla kaj vse je tam nujno potrebno. Predvsem žage.) in nas pripravila, da smo se ob devetih zjutraj v soboto vsi pripeljali do Črne.

Pametno je namreč tja prispeti med prvimi, ko se boj za parcele komaj začenja. Mi smo jo po zaslugi prijateljske skupine, ki je tja prišla še malo prej, dobili tako rekoč čisto zraven snegoloma(velikega kupa snega, od koder vsi dobijo gradbeni material). Na žalost pa so bili na parceli čisto zraven naše eni še bolj izkušeni tekmeci- večletni zmagovalci iz Male Nedelje. Ne maram jih. Njihova prisotnost v neposredni bližini je bila škodljiva iz približno tisoč razlogov.
1. bilo jih je nekje 20.000. 2. neverjetno hitro so gradili svojega neumnega konja in demoralizirali našo skupino.

3. ker so bile v naši ekipi čedne gradbinke so jih dekoncentrirali s kepanjem. Na srečo se pohorke ne pustijo kr tak zajebavat in so se maščevale. 4. bilo jih 20.000. 5. končali so ene 3 ure pred nami in potem so se vsi obiskovalci hteli slikat z njihovim neumnim konjem. V procesu slikanja so nam najmanj 10x podrli stopnice, zagrajene iz naših solz, potu in snega. 6. zgradili so neumnega konja, zraven katerega je vse zgledalo nerodno, malo in bedasto.
Ampak pustimo to. Njihov kralj Matjaž je imel neproporcionalne noge. HA!

Verjetno smo bili ena izmed skupin, ki je na kup zvlekla največ snega na člana ekipe. Nas je bilo samo 8, tako kot je to po pravilih:) Ko so vsi že glancali svoje skulpture sta naša snegoseka še kr rezala kocke in mi smo še kr vlekli nekaj tonske cerade na kup.

Ko so naši drugi sosedi, koroški splavarji, že pohali meso, smo mi komaj gradili stopnice na stolp.

Naši tafajni sosedi, ki jih cenim, ker so zgradili kozolec iz snega, tako da so na koncu rezali proporcionalne snežne strešnike (in so bili na splošno simpatični), so bili bolj ali manj edini blizu in daleč ki so še nekaj mrdali, ko smo mi pooočasi začeli zaključevat.

Seveda se je zaključevanje precej zavleklo zaradi zgoraj omenjenih nevljudnih obiskovalcev neumnega konja.

Prava zabava se je začela šele ko smo končali. Naš cilj tako ali tako nikoli ni bil zmaga, ampak malo smo upali da bomo več dneva preživeli s sankanjem in manj dneva s postavljanjem snega na kup. Ampak se je splačalo. Vsaka vožnja po toboganu je zbrisala nekaj spomina na bolečo gradnjo.

Dokler se nismo vsi po vrsti vsaj malo poškodovali, ker smo leseni in prevlki in so bolečine od gradnje zamenjale bolečine od nerodnosti. Ampak zame je bilo največje plačilo navdušenje otrok. Vsakega tolko se je od blizu zaslišal kak krik: „Mamiii, TOBOGAN!“, ki je bil sicer prevečkrat prekinjen s: „Pusti tobogan, gremo konja gledat.“ Ampak slej kot prej so se otroci naveličali ogledovanja konja in z gotovostjo (nekoga, ki ni šel niti enkrat zares okoli, ker je mislil, da se bo naslednji dan vrnil) lahko trdim, da smo zgradili edini „grad“, ki je imel pred sabo dejansko vrsto za uporabo. In za to nas samozavestno proglašam za zmagovalca otroških src. In to je zame več, kot zgraditi konja, ki ga jaha nekdo z neproporcionalnimi nogami.

Več skulptur nisem slikala, ker sem nekako pričakovala, da se bo v spletnih medijih pojavilo več slik. Na RTVslo sme sicer vidla link do prleškega portala, ki je objavil precej celovito reportažo, ampak ga protestno ne nameravam delit, ker niso naredili niti ene slike najboljšega sneženaga tobogana .

  • Share/Bookmark