Bober


Arhiv Kategorije

Seznam vseh objav iz teme "Potovanje"

Spomladanski sprehodi

Sicer nočem biti človek, katerega počutje je odvisno predvsem od vremena, ampak si ne morem kaj, da me zadnji dnevi ne bi polnili z evforijo. Ko cvetijo češnje sem zaljubljena v vonj po spomladanskem soncu, jutranje nevihte, prve sveže pege na nosu in hladen veter.

Verjetno vam ne rabim posebej povedat, da so sprehodi z Arijem moj daleč najljubši dan dneva. Četudi se gospodič še zmeraj ne zna obnašat in me malo ožge sonce…

  • Share/Bookmark

Predbožični Cambridge

Prvi teden decemebra sem znova preživela v Cambridegu. Ker imam najboljšega fanta na svetu in mi je kupil letlaske karte, zaradi prenasičenosti pogrešanja v najinih življenjih. Tokrat mi je uspelo vse, kar mi ni na prvem obisku + ena tona božičnega nakupovanja. TK max <3<3

Vrhunec obiska (iz turističnega stališča) je bila kar prva nedelja, ko sma si šla ogledat še notranjost katedrale na Kings collegu (in v mestu preživela nepretrganih 12 ur. In mesto ni veliko. :) ). Ker Norb dela v neki semiuniverzitetni instituciji, si je lahko uredil kartico, ki brezplačno odpira vrata vseh univerzitetnih stavb. Drugače mislim, da je vstopnina 5 funtov in če boste kdaj tam brez prijateljev s čudežnimi karticami, se vam vseeno splača it v katedralo. Ker je neverjetno lepa in menda je katedrala z enim izmed najvijših, ali pa celo najvišjim stropom, ki ga podpirajo zgolj stene (ful se ne spoznam na te izraze, pač nobenih stebrov ni nikjer:) če se ne motim je o nečem podobnem posneta cela serija Pillars of the earth. Ki je, btw, kul in za pogledat.) Cerkev so zgradili Tudorji (sodeloval je tudi slavni Henrik osmi. Tisti, ki je obglavljal žene, ko se jih je naveličal. In o katerem je tudi cela ne.tako.slaba TV serija:)), zato so povsod po cerkvi različni simboli, ki na to opozarjajo. (kot npr, slavna vrtnica ipd.) Imela sva tudi srečo, da je bilo zunaj sonce in to na ravno pravi višini na nebu, da je skozi vitraže ustvarjalo iluzijo prisotnosti boga.

Preostanek časa sma preživela ob kuhanju indijske hrane, druge hrane, sprehodih do Asde (angleški vele Mercator:)) in na večerjah s prijatelji. In sprehodih po mestu, ki je oksusno okrašeno, polno nasmejanih ljudi (čisto zares, če opazuješ obraze mimoidočih so večinoma široko nasejani) in dosti prezgodaj temno. In zadnjo soboto sva šla še na brunch (kar je zaključilo moj to do list). Ampak slikala, žal,  nisva kaj dosti.

In potem sme se za nekaj časa poslovila od tega neverjetno očarljivega mesta. Norb se vrača domov <3.

  • Share/Bookmark

Mesto, kjer imajo vsi vsaj za 20 višji IQ od tebe – Cambridge

Mislim, da je bil drugi večer po tem ko sem prispela v Nebrovo(ja, vse te besed na N so vzdeki za mojega fanta) vlažno Angleško sobo, ko smo v nekem bolj znanem pubu dobili s prijatelji na pivu. Razen Norba poznam v Cambrudgeu še enga fanta, ki tam dela doktorat. Nevrjetno pameten je, ta fant, pa če si prizna ali ne. Sošolec mojega, prav tako neverjetno pamenega, starejšega brata je bil in včasih, ko ljudje še niso bili poročeni, sem šla z njima in še z razširjeno skupino neverjtno pamenih prijateljev ob sobotah zvečer na pico. Nekega dne sva se jim v Ankori z Norbom želela pozno pridružit in ko je natakttrica že 2. rekla da nikogar več ni tam in sma rekla, da bi morala biti še ena velika skupina, se je spomnila: “Aja, tam odzadaj, oni so še, ki se radi učijo.” Da boste razumeli kako zelo pametni so in kako zelo očitno je na prvi pogled, nekaterim, da ne spadam čisto zraven.

Dobili smo se na pivu in po uvodnem predstvaljanju, me je njegovo dekle, ki dela doktorat iz lingvistike, vprašalo, kaj pa jaz počnem. In ko sem se poskušala naokrog izvit iz situacije in momljala o medijskih komunikacijah in brezposelnosti in končevanju študija, je vprašal: “And is that a PHD?” Well, fuck no, že z diplmo imam dovolj problemov,… sem si mislila, ampak zamomlja nekaj smešnega, se mi zdi. Da ne bo pomote, resnično pametni ljudje, vsaj te, ki jih poznam jaz, nikoli ne želijo, da bi se počutil, kot da si zaostal nekaj korakov za njihovim evolucijskim razvojem. To je zgolj v njihovi avri.

In ta avra žari iz čisto vsakega kamna v Cambridgeu. Ali pa jo čutimo zgolj taki, prežeti z vsemi kompleksi, ki kričijo iz zgornjih dveh odstavakov. (In če se hoče kdo trudit s kakim spodbudnim komentarjem, ni treba, preglobko v moji podzavesti so. Vsak srednji otrok je globoko zakompleksan.) In neverjtno prikupni so vsi te kamni v Cambridgeu, ko gradijo impresivne univerzitetne stavbe (v okviru univerze v Cambridgeu, ki je konstantno med top 5 univerzami na svetu, je okrog 3o- moj spomin je pač primeren mojemu IQju- collegov) in druge zgodvinske objekte in zavite ulice in majhne trge.

Polno parkov je in čisto nič nenevadnega ni, če sredi mesta, in ko rečem sredi mesta, mislim tako na sredi, kot npr, na glvanem trgu v Mariboru, srečate zelenico na kateri se pasejo krave. Kolesarjenje je zelo pribljubleno v mestu, ki ima zelo urejne in pogoste kolesarske steze, čeprav so te sistematično na napačni strani ceste. Mestno jedro je nakupovalni raj, z milioni malih in velkih, slavnih in nepoznanih trgovin, v katerih lahko kupite bolj ali manj karkoli. Za ljubitelje second handa so cele ulice trgovin z oblekami iz druge roke, večinoma take, ki prodajajo vsega boga in katerih zaslužek gre v dobrodelne namene. Od vseh takih ulic najzanimivejša, je Mill road, kjer je tudi polno kavarn, pubov in trgovin s kulinariko iz Azije. Verjetno spolh ne rabim povedat, da so me te najbolj navdušle?

Stvar, ki jo v Cambridgeu, absoltuno nujno MORATE početi, je “punting”. Mesto je takorekoč po sredini razdeljno z reko Cam, preko katere vodi polno malih mostičkov. Po njej se ves čas vozijo čolni, zelo podobni beneškim gondolam. Zgolj manj kičasti so, poganjajo pa se na enak način. Na zadnjem koncu čolna stoji nekdo, z nevejetno dolgo palico v roki, ki čoln potiska gor in dol po reki. Punting je priljubljen tako pri turistih, kot pri študentih, saj ima večina fakultet na voljo univerzitetne čolne, ki jih lahko najamete za zelo malo denarja. Poleti je Cam, ki je bolj kot reka kanal, bojda tako zelo polna punterjev, da se po njej komaj premikaš. Mi smo imeli srečo dvakrt. Prvič za to, ker je konec sezone in je bilo na reki dovolj prostora in drugič, ker smo za puntanaje izbrali nevrjetno lep in topel sončen dan. Prej omenjeni fant si je na collageu sposodil čoln in tako smo se na double dateu 2 uri gor in dol vozili po reki. Druga prednost(poleg poceni čolna) tega, da greš puntat z nekom, ki tam študira, je, da zna povedat marsikaj zanimivega o vseh fakultetah, mimo katerih se s čolnom pelješ (kot npr zabavna zgodba o tekmi med St. Johns collegeom in Trinty collegeom za stolp z uro. ki pa vam je ne bom pokvarla. pojdite tja, fajn je.). Prav gotovo pa je k neverjetni prijetnosti dogodka prispevalo tudi dejstvo, da smo imeli s sabo pivo, brandy in prigrizke.

S tehničnih aspektov je punting precej težka veščina. Bojda lahko, če si nepreviden (in to se je zgodilo vodji labartorija v katerem Norb dela, tako da se ne dogaja zgolj butastim ljudem:)) padeš v vodo (ki ni ne topla, ne čista). Prav tako je usmerjanje čolna zelo težko (jaz sem probala ravno za 10 m, po dveh pivih, prej si nisem upala). Ko najameš čoln, dobiš poleg dolge palice tudi majhno veslo, s katerim ti lahko sopotniki pomagajo usmerjat čoln. Ampak, menda, je uporaba tega vesela najsramotnešje dejanje, ki ga lahko nardiš in pokaže na popolno amaterstvo ljudi v čolnu. In tak sramote si, seveda, nismo smeli narediti. Navsezadnje sma z Norbom v stanovanju našla klobuk, katerega očitni namen je bil nošenje med tem, ko voziš punt. Zato je bilo vsem drugim na reki več kot jasno, da vemo kaj počnemo. Sploh, ko so ljubosumno opazili pivo.

Kaj drugega turističnega nisem počela- do centra mesta mi je poleg dneva, ko smo puntali, uspelo priti zgolj še 3x. Norb je večino dni delal do večera, peš je do centra predalče, sama pa si s kolesom nisem upala- še ko je promet na desni imam težve s predpisi. In med dvema vikendoma sma bila v Londonu. Je bilo pa tistih trikrat, tudi med vikendom, vseeno fino- sredi mesta je takrat namreč tržnica, kjer prodajajo vse od hrane, pa do ročno narejenih stvari. In tudi zgolj sprehod po mestu je simpatičen sam po sebi, sploh ko se nehaš sekirat, da si daleč najmanj pameten daleč naokrog.

Veliko sem in sma kuhala: fino je it v trgoino kje lahko kupiš karkoli, KARKOLI, bi si lahko želel. In veliko mango lassija sma spila. Imate radi mango lassi? Naj vam povem skrivnost: samo na en način lahko sami doma naredite res dobrega: potrebujete zgolj točno določeno konzervo mangovega pireja in grški jogurt. Vse ostalo eksperimentiranje se ne splača- samo tak bo popoln. Problem je zgolj v tem, da te konzerve prodajajo samo v Indijskih trgovinah. Ki pa jih v Slovenjiji, kolikor vem, nimamo…  In en večer smo imeli z Norbovima poljskima cimroma piknik, čeprav je bilo mrzlo in vlažno. In veliko sem se družla z njunim psom- skiperjem, ki je najbolj čudna žival na svetu. Ampak je bilo fajn imeti družbo…

In ja, v Cambridgeu bi lahko živela, čisto zares, ker je ravno prav majhen in ravno prav velik in so mi všeč vrstne hiše, ki so vse enake. Ampak kaj, ko imam IQ premalo nad 100 ;)

  • Share/Bookmark

Pakiranje

Ste kdaj pakirali za tri tedne? Ok, to smo že večkrat počeli, to ni poseben izziv. Ste kdaj pakirali za tri tedne, v kovček dimenzij za Ryan airovo ročno prtljago( 55×40x20 cm, čeprav moj je še manjši), ki ima na koncu lahko samo 10 kg in v katerega je potrebno stlačit en prazgodvinski latop in najmanj tri debele knjige (za pisanje diplome). Počasi bom začela razmišljat o tistih 50 funtih za dodatno prtljago, čisto zares. Kako naj punca tri tedne preživi samo z dvema paroma čevljev (ene bom imela, očitno, na nogah in bodo čevlji primerni hoji na daljše razdalje. v dežju.), enim samim vrhnjim oblačilom (še zdaj sem v dilemi trench ali windstoper, ki ga bom prav tako mela na sebi) in brez da bi v kovček spakirala karkoli tekočega, gelastega ali aerosolnega?

Jutri grem prvič sama na letalo. Če bi bila američanka, bi rekla, “I was blessed” (v resnici pa sem imela samo neverjetno srečo)- v življenju sem letela večkrat, kot lahko preštejem na vse prste na svojem telesu, ampak nikoli sama. In nikoli s čudnim sistemom, ki ga ima Ryan. In nikoli iz Celovca. In kljub ekstenziovnim letalskim izkušnjam, me je letenja precej strah- zaradi neverjetnega števila ljudi natrpanih na neverjetno majhen prostor… iz katerega ni izhoda.

Evo, izjamrala sem se. V resnici sem tudi zdaj “blessed”: za tri tedne grem v Cambridge in bom končno spet nepolovična, vmes bova šla za kak vikend v Dublin na obisk k sestrici in verjetno bom več kot enkrat obiskala London. Komaj čakam, da bo jutri, in ura 8 zvečer po našem času. Da bom varna.

Do takrat pa tole…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Kopenhagen, sonce, pivo, kolo, pivo, kebab

Če ste čakali na tole objavo, čisto zares čakali, ste se načakali. Oprostite. Ampak imam izgovore, kot npr. skrb za Arija, kateremu smo odvezli družinske dragulje. In potem je tukaj še kopanje, neskončno dolgo namakanje v samopomilovanju in lažjih oblikah depresije. Moj moški me namreč za pol leta zapušča, da bo v Cambridegu pomagal reševat svet (ali nekaj temu podbnega, neke bljakovin nekaj nekaj RNA) in v 4,5 letih kolikor si delima življenje, je bila najdalša doba odsotnosti od sobivanja katerega izmed naju  14 dni. In vsi se spomnijo kako neznosna sem bila v tistem času. Tako da morda ne brat tega bloga naslednjega pol leta? Mogoče bom spet začela pisat pesmi, bog vas obvari. Ampak konec z izgovori, tukaj »potpis«.

*chunkey monkey, smorebrod, račke, umetnost, kraljevi vrtovi in kolo

V Kopenhagen sma zašla skorajda po naključju. Taka potovanja ponavadi zelo dolgo planiraš in si jih želiš… Midva pa sma na ena.na.dan kupla Adria voučerje za 100€(za katere sma plačala 30€, če jih niste opazili) in med mesti, do katerih polete so po znižani ceni ponujali, je pač zmagal Kopenhagen. Ker naju je karta v končni fazi stala 130 € in ker je mala sestrica v srednji šoli gostila dva zelo simpatična Danca, sma pač sklepala, da pa že more bit fajn tam in se splača. In ja, vedla sma, da je drago, ampak nikoli dragosti ne realiziraš zares, dokler te ne zadne na licu mesta. Ampak bom šla znova lepo po vrsti, iz dneva v dan in na koncu vse skupaj povzela (tako da če hočete samo highlite v alinejah, preskočite na konec tega, neskončno dolgega zapisa). In ja, točno, če ste na moj potpis zašli privč… ne, pojma nimam kako bi se naj potpisi pisali, moj bo osebnih izkušnjah in čustvih in pivu. In čisto malo o hrani.

Prvi dan se je začel neskončno zgodaj v Ljubljani, in še sreča da je bil tako zgoden, kajti nadaljeval se je že ob 9ih zjutraj na letališču v Kopenhagnu. V svojem življenju sem imela srečo in do danšnjega dne že ničkolikorat potovala z letalom in videla ničkoliko letališč. Kopenhagensko samo dodatno potrjuje Adamsov znani izrek: It is no coincidence that in no known language of the galaxy does there exist the expression ‘as beautiful as an airport’. To je samo še malo bolj zmedeno in slabo označeno.

Iz letališča sva potlej z enim izmed redkih metrojev(sistem komaj gradijo), za pičlih 5 € odpeljala do postaje Forum in od tam do najinega hostla Sleep in heaven. Hostel je bil med cenejšimi, želela sva si bit sama v sobi in furat malo romatike in tako sma plača 40€ na noč, na osebo(kar je bilo med cenejšimi prenočišči, btw). Romatika se je razblinila s tronadstropno posteljo, ampak hostel vseeno toplo, toplo priporčam. Čist je, zaposleni so prijazni, vsak jutro dobiš dober in poceni zajtrk (okrog 6€. Ja, to je poceni, zunaj hostla je kava tolko), je v prekleto simpatičnem delu mesta (blizu pokopališča, kjer večno bolj ali manj  počiva H.C. Andersen) in v 15 minutah si peš v centru centra mesta.

Po prvi kavi in sprehodu sva se odpravla v hostl čakat na sobo in čekin ter pit »poceni pivo«. Tam je staklo 30 kron (4 €) in tako sma sklenla, da bo merska enota cen od zdaj naprej eno pivo. Ker je potem svet dosti lepši. Po ustaljenju v sobi sma šla še čisto zares ven, na prvi kebab (2/3 piva) in potem proti centru mesta. Vreme je postalo še kr slabo. Pravzaprav je postalo naključen.spolni.organ.pridevnik, lilo je, pihalo je in bilo je približno 10 stopinj. Ampak… Dan se je popravil z obiskom male simpatične beznice, kjer je liter in pol Carlsberga stal zgolj dva piva in še malo! Tam sma potem čakal na boljše časa in opazovala kako veseli pravzprav so Danci. 60 letna gospa, se je naprimer, po pubu sprehajala oblečena v prt, ker ji je dež zmočil hlače, pa to nikogar ni pretirano motilo. Potem je, končno, posijlao sonce.  In sledil je prvi mini sporehod po centru mesta, ki je že v tej urici ali dveh očaralo. Ker ga čutiš, prijetno, čeprav ne veš zakaj. Ampak prvo  pravo presenečnje večera je bilo, da je bilo še okrog pol desetih, ko sem se dokončno odločla zaspat (malo me je kuhala vročina) še vedno neverjetno svetlo. Ko rečem svetlo, mislim »dan je in lahko se sončiš« svetlo.  But what can you do, naslednji dan je sonce z vso silo sijalo že ob pol šestih.

*hostl, kebab, pivo za 2 in še malo Piva, ulica(notice the kolesarska), kanal

Drugi dan Kopenhagna, je bil hkrati tudi prvi dan 26. Norbovega leta. In najpolnejši dan potovanja. Po zajtrku sma se odpravila v mesto na brezplačno turo. Menda so take zadeve organizirane po vseh večjih mestih v Evropi, ampak jaz sem se je udeležila prvič in bila navdušena. Ker je vodička plačana zgolj z napitninami se toliko bolj trudi.  Tako smo v treh urah in pol spoznali ogromno o zgodovini Danske in Dancev, predvsem pa milion zabavnih zadev o Copenhagnu in njegovih prebivalcih. Kot npr., da so nekoč gasilce plačevali v pivu, kar je botrovalo enemu izmed velikih požarov, ki so v pretklosti uničili mesto. Presentljivo so tri ure minile neskončno hitro. Po turi sva šla na neskončno fancy tržnico, nakupovat za Norbov rojstnodnevi piknik. Ob takih priložnostih se vedno znova zavem, da  moja želja po selitvi v veliko mesto izhaja zgolj iz velike pondbe hrane, surove in pripravljene, ki je navolj v takih metropolah ;) Tržnica je bila sicer neskočno draga, ampak na njej si lahko kupil bolj ali manj karkoli si želel. Tako sva si privoščila mednarodni piknik(ki je tsal nekej 5 piv) v neverjetno prikupnem parku(Ørstedsparken), ki je, prikladno, čisto zraven tržnice. Danci imajo posebno besedo, ki se jo težko prevede v kateri koli jezik. Napiše se Hygge, izgovri pa nekaj podonega kot hoegi. Lahko je glagol, samostalnik, pridevnik,… pomeni pa trenutek, stanje, čas, ko je vse čisto tako, kot mora bit: vreme, družba, prostor, pijača…. Tak hygge popoldan sva imela z Norbom v parku. S popolno hrano, steklenico rdečega vina (prinešeno od doma;)), najboljšim sirom ever, soncem, dobro muziko v ozadju. Zvečer sva pogledala tekmo pred lokalom N(tisti portuglaski n, ki ga ne znam nardit s tipkovnicoJ) blizu hostla, pivo odlično ekološko pivo, in se skupaj z Danci veselila zmage nad Nizozemci. Zvečer sma šla praznovat na tisto peš ulico v mesto in čeprav ni bilo tako veselo, kot sma pričakovala, sma se sama s sixpackom imela čisto dovolj vredu;)

*ulica v centru centra, vse veje vodstva države, opera, palača, tržnica, piknik, hygge

Vsi kasnejši dnevi so bili precej bolj na izi. Tretji dan sma si za dva dni sposodila kolo, pri Baisikeli Turesensga, kjer so sorazmerno poceni (za 2 dni, 2 kolesa, 44€). Tako sva se po kolesarski štripasovnici odpeljala do dela mesta s Kristjanijo. Bolj ali manj edina znamenitost, ki so mi jo vsi priporčali, zato sem seveda pričakovala da bo awesome. Pa ni. Povečana metelkova, po kateri se v trumah, med štanti s hašem in travo, sprahajajo skupine turistov(večinoma družine z malimi otroki). Navdušila me je zgolj restvaracija kjer sva jedla odlično juha za samo eno pivo. Zraven Kristjanije je cerkev Vor Frelsers Kirke(mislim da je to »Cerkev našega odrešenika«), na katere stolp se lahko vzpneš. Optimistično sem seveda silila gor. Here’s the thing- malo se bojim množic na zgoščenem prostoru in malo se bojim višine. Vsako posebej je čisto OK, ampak ko me postaviš na vrh malega cerkvenega zvonika z nekončnim številom turuistov (v kaki bolj organizirani državi bi verjetno ljudi spuščali po stopnicah v skupinah, glede na to da so široke za ravno eno osebo in pol) doživim en mini paničen napad. Tako sem si zelo na hitro pogledala (vejretno čudovit, ampak se zaradi šoka ne spomnim) razgled in se zelo počasi (na vsakem ovinku se namreč izmenjajo tisti, ki hodijo v množicah gor in tisti, ki hodijo dol) odpravla dol. Norb je šel, seveda, čisto na vrh po malih zavitih stopnicah. Bojda je svija razgled, če nimateb težav z višino. In množicami. Na malih prostorih. Zame najbolj zanimiva znamenitost v neposredni okolici tele cerkve in nasploh v vsem Kopenhagnu, pa je, kdo bi si mislil, najboljša restavracija na svetu. Ker je rezervirana do neskončnosti, tja seveda nisma šla jest (večerja sicer stane 200€, ampak toliko nekje menda stane povprečna večerja v malo boljših restavracijah v mestu, ki so bolj ali manj vse Italjanske), sma pa morala strmet skozi okno in se slikat pred napisom:D Zraven je tudi en tak ikozaeder, v katerega lahko greš, je neko umetniško delo in v njem se počutiš kot da si v vesolju. Ali nekaj. Fajn jeJ In seveda sma si morala od blizu ogledat novo opero, ki jo je mestu podaril eden izmed najbogatejših dancev in je najpopolnejša akustična stavba na svetu. Preostanek dneva sma prekolesarla in nekaj melega popoldneva zapravila v kraljevih vrtovih (najpoularnejši in največji park), kjer, surprise surprise, nisma pila piva, ampak sma jedla Chunkey monkey;)

*jaz Danka, razgled iz cerkve, Noma, Rosenbergslot, grafit, randomnes

Četrti dan sma se s kolesom odpravla do male morske deklice. Niti približno ne razumem hypa okoli nje. As in, niti najmanj. Ja, Andersenova pravljica me vedno znova gane do solz, ampak bronast kip na skali, obkrožen z milion debelimi američani, z giganskimi foptoaprati obroženim azijci in drugimi upokojenci, me ni niti najmanj, res, čisto nič, ni navdušil. Je pa toliko bolj zanimiva vojaška utrdba polek nje, sprehod po kateri je precej simpatičen čeprav NE SMEŠ hodit po travi. Potem sma šla še enkrat v Kraljeve vrtove na še en mali piknik in na koncu naprej kolesarla po mestu, pila pivo, počivala v parkih. Parki so zakon. In zvečer sva si pripovoščila večerjo v »pravi restavraciji«, jedla sma en tak fancy hamburger (za 2 do 3 piva), ki pa je bil, dejansko, najboljši burger ever (boljši od tistih v ZDA).

*pristanišče, brezplačni trampolini, hygge2, utrdba, nekaj lepega

Zadnji dan sma šla še v brezplačni Narodni muzej, ki predstavi zgodovino države od kamene dobe naprej in je pač tako kot vsi taki muzeji- po baroku se ti preprosto ne ljubi pogledat 4ih sob zbirke kovancev. Je bila pa zraven, vključena kar v stalno rasztavo, razstva nekaterih contemporary (pojma nimam kak se to prevede) umetnikov Danske, ki je bila delno zelo zabvna in zanimiva (polek okostji iz pradavnine se je čiso avtentično znašlo še okostje morske deklice). Preostanek dneva sma preživela z iskanjem smorebroda, ki sma ga našla in je bil odličen in, znova, pitjem piva v parku. Pogledala sma si tudi tisto slavno pokopališče z grobom Kirkegarda in Andersena, ki pa ga Danci uporabljajo kot park- tam imajo piknike, sprehajajo pse, predvsem pa trimčkajo. Pokopališča so mi ponavadi všeč zaradi miru in ker to ni bilo niti najmanj mirno, ampak rahlo kripi in npomoje nespoštljivo, mi ni bilo ravno ne vem kako zabavno.  In za tem sva se počasi odpravila do hostla,… in na letališče… in domov. Seveda bi marsikdo v takem mestu več časa namenil kakim galerijam in drugim pomebnim znamenitostim, manj časa pa pitju piva,…  ampak sva zgolj delala to, kar menda večino časa delajo Danci. Težila k temu, da bi bilo vse hygge. In je večino časa je bilo.

Če vam je, po nekem čudnem naključju, uspelo prebrat VSE to, bi se vam rada zahvalila za potrpežljivost, opravičila za nenajboljše pisanje (remember, še vedno sme do vratu v samopomilovanju) in priporočila, da spremljate cene kart do Kopenhagna. Ker se splača. Čisto zares. Zaradi občutka, ki ti ga da mesto, in malo tudi zaradi oprijemljivih stvari.

In še na kratko

Priporočam

-          Sleep in heaven hostl

-          Izposoja koles je bolj ali manj nujna (čeprav imajo sistem brezplačne izposoje koles po vsem mestu, je večina teh poleti zasedena)

-          Vsaokdnevno večurno kolesarjenje gor in dol in levo in okrog in dol in gor

-          Brezplačna tura po mestu, vsak dan ob 11ih(in mislim, da enih) na glaven trgu

-          Obisk brezplačnenga nardonega muzeja

-          Hitra hrana v avtentičnih ali hip restvarcijah (pizza, kebab, juha,  solata,…) in hotdog iz štantov (Danci so znani po pujsereji). Vse ostalo je predrago…

-          Sprehodi ob kateremkoli kanalu/obali

-          Pitje Cralsberga v kateremkoli parku

-          V primeru da ne lije in vas ni strah višine/množic obisk stolpa cerkve »našega odrešenika«

Ni me niti najmanj impresioniralo:

-          Kristjanija (razn za kosilo in verjetno kak joint (če ste take narave) ali pa če je kak fajn koncert tam)

-          Sprehod do male morske deklice (s kolesom it do tja je ok, če bi pa hodla peš, bi bla pa jezna)

-          Prehranjevanje v resnih restavracijah

-          Kafetkanje

-          Pokopališče z vsemi znanimi Danci, razen za športne aktivnosti ali piknik, če vas prisotnost mrtvih ljudi ne moti

  • Share/Bookmark

Kopenhagen hip(o)ster tizer

Včasih bi morala pred potovanji boljše pogledat kaj vse se skriva v moji torbi. Tako se je v Kopenhagen prišvercal tale gospodič… Ampak je nastala vsaj serija slik, ki vas naj zabava dokler ne napišem celega eseja (in ali krajšega romana) o tem kak fajn mesto je, kak fajn so danci, kaj se pomoje splača tam videt in jest, kak dober je Carlsberg na domačem terenu… in kak hočem še it tja. Do takrat pa tole:)

  • Share/Bookmark

Češko novo leto

Letos sploh ne bom vlekla črt in si delala zaobljub. Lanskih se nisem držala, niti malo. In namesto da bi šla po neki zastavljeni življenski poti naprej, sme šla nazaj. Trenutno pri skoraj 25 letih živim doma, nimam službe, diplome ali izpita za avto. Tako da nekako upam, da se bo letos na teh področjih kaj spremenilo, to je pa tudi to. Nič obljub, ki se jih ne bi držala. Prejšnje leto ni nič  kaj prida prineslo, razn par kilogramov na mojo rit, odneslo pa je dosti preveč in nasplošno upam, da letošnje ne bo slabše. Če ne, me tisti konec sveta konec leta sploh ne bo kaj pretirano motil. But enough with the new years blues.

Smo imeli pa vsaj fino novoletno praznovanje. Češko novo leto, v češkem Krumlovu, v Kurmlovski hišici. In bom pisala o tem, Krumlov je zakon. Tja sva se z Nebonom odpravila drugič, on približno 120ič, in poleg naju še 6 prijateljev, ki so tja zašli prvič. Iz Maribora do tja z avtom porabiš nekje 4 ure, kar ni bolj ali manj nič, sploh če greš ob 4ih zjutraj in ne voziš ti:) Krumlov je kot mesto bolj ali manj ves pod zaščito Unesca, ker je nekaj najbolj prikupnega kar si sploh lahko predstavljate. Skozi njega naredi en ogromen ovinek Vltava preko katere so splejani prisrčni mostički, na skali ob njem je prizagrad(prizadeti grad-zelo velik in strašljiv grad) s slikovitim roza stolpom, vse ulice so ozke in tlakovane in čeprav mesto prehodiš v 15 minutah, se lahko nekončnokrat čisto zares izgubiš. Poln je malih trgovinic z dosti verzijami krtka in različnih bolj ali manj ročno izdelanih zadev, gostiln v katerih vegetarjanci stradajo (ampak imajo na srečo tudi vege resteravcijo in restavracije s pohanim sirom, tako da ni stradala niti vegerafinja s svojim fantom), cene bolj ali manj vsega so nevejetno človeške (čeprav ne več tako poceni kot pred dvema letoma… morda pa zgolj v božični sezoni dvignejo cene, ne bi vedla). Blizu so Budejovice, odkoder izvira Budweiser, in pa mesto katerega imena nismo usplei izvedeti, na vsak način pa je tam še en prizagrad. Edini minus so velike trume bolj ali manj azijskih turistov.

Večino časa smo preživeli nekje s pivom v roki, pa naj bo v hostlu ali pa v gostilni. Vsak dan smo jedli steak ali pa kaj podbno odličnega, ker je češki steak edini konkurenčen ameriškim. In sprehajli smo se, Krumlov te sili k sprehodom, ker gre vse nekako v krogu, ampak vseno je milion poti, ki jih lahko ubereš in vsako se splača ubrati. In na poti zavit v kako trgovino, kjer ti prijazna prodajlka podari kuhano vino.  In prvi dan smo pili giga koktejle v Muzik&cocktail baru, ker so stali zgolj 580 kron in mi smo bili žejni. Tam smo srečali tudi veliko skupino Slovencev, ki so poleg nas edini plesali. Očitno smo edini dovolj sproščeni/pijani. Prehod v novo leto smo preživili na točki z najlepšim pogledom na grad in priznati moram, da v življenju še nisem vidla ničesar tako čarobnega. (Hkrati v življenju verjetno še nisem spila toliko Becherovke… ampak delajmo se, da to dvoje ni korelilrano). Sohostlanci so nam povedali, da so na mostove strejali rakete iz gradu, tako da sumim, da smo taktično izbrali mesto, kjer te ni moralo nič zakurit. Oh ja in na ves glas smo “peli” Silvesterski poljub in potem smo ga slišali iz neposredne okolice od še ene skupine. Očitno smo poleg Azijcev in Avstrijcev Slovenci 3. najbolj pogosti turisti tamkaj.

To sum it up: pojdite v Krumlov naslednje leto za novo leto- če imate radi pivo, gradove, meso, pivo, surovo meso, becherovko, čarobno srednjeveškost in zelo sprejemljive cene. Rahlo okajeni obiščite labirint ogledal, ker je neverjetno zabavn, sploh glede na ceno in čas, ki ti ga vzame, obiščite prizgrad katerega imena ne poznamo (morda je Falkenštajn, ampak nismo ziher)  in je 40 km proč, jejte v krčmi na Šatlavski, ampak si prej rezervirajte mizo in naročite česnovo/čebulno juho in steak.  Ob 12ih na 31. ne stat na nobenem mostu. In spite v hostlu Krumlov house, ker je fajn in poceni. Ampak tam so menda vsi hostli fajn in poceni. Prejšnič sma spala v Diletantes hangout in je bilo popolnoma enako simpatično, čeprav 6x manjše. Oh, in ko se vračate, mi prinesite liter Bechrovke. Hvala:)

http://www.vimeo.com/34529779
  • Share/Bookmark

Korčula

Počasi se vračam nazaj v realnost, ki je še malo bolj neprijetna kot takrat, ko sem jo za 14 dni zapustila. Ampak pustimo to, ta post je namenjen spominjanju 14 dni brezdelja in kratkemu nepotopisu. Za moje jamranje bo več kot dovolj časa v prihodnjih dneh, ko bom znova poistala najbolj aktulen bloger na svetu in napisala vsaj eno objavo na dna. (ja pa ja…ampak ostanimo optimistični.)

Družiuna moje boljše polovice skupaj z njim, nejgovo starejšo sestro in enkrat pred dvema letoma že z mano redno zahaja na počitnice v vasico Karbuni na Korčuli. Vse skupaj je precej sanjsko in precej dolgočasno.  V vasici je ena sama nevemčeravnolegalna restavracija, in veliko apartmajev in čisto nič drugega. Ampak na srečo je Vela luka sorazmerno blizu, za to obisk trgovine ali iskanje banana splita niti ni hud podvig. Sajska je seveda plaža in bližina majhnij neposlejenih otočkov, kjer lahko nabiraš sol in iščeš nepreveč obljudene in neprevč osmetne zalive. Na vsak način pa ti dajo take počitnice čas, da o marsičem dosti preveč razmišljaš, da dosti preveč ješ, niti ne toliko veslaš in se začneš učit srfat. Nakar seveda obupaš. Prešvoh sem. Za to bom zdaj vsak večer dvigovala uteži in veselala na veslalni napravi in nosila kartone mleka iz avta in vozla ito na sprehod in nasploh trenirala svoje roke, ker srfanje vseeno izgleda zabavno. In če mislim it naslednje leto spet tja, je boljše, da si najdem pametno zaposlitev, preden od dolgčasa skujem kak načrt za kaj nespametenga. Ali pa se potem, ko si že premislim, da bom pustila službo spet premislim, in odločim, da bom pustila službo.

In še malo slik:

Malo slik okolja…

Malo slik hrane…

(baklave je spkela N-jeva mama, jaz sem zgolj sekljala mandlje, pizzo/obložen kruh sma nardila midva, celo mesla testo in vse in enkrat sma mogla it na rakece:))

In pa seveda najlepši banana split, ki sem ga v zadnjih letih vidla (in verjetno tudi najboljši, čeprav nikakor ne popoln)

oh in super kul jaz na srfu, ko ne znam srfat:)

  • Share/Bookmark

Ich wunsche ich wäre ein Berliner*

*nemščino sem pisno nazadnje aktivno uporabljala v srednji šoli. nimam pojma če je naslov gramtološko gledano pravilen:)

Berlin je ogromno necentralizirano mesto malih prikupnosti v velikih rasežnostih. Bolj ali manj bi lahko rekla, da je med Evropskimi mesti na mojem seznamu v top3. Pa ne zaradi partyev in podbnih zadev, ki ga delajo nasplošno popularnega, ampak zaradi izvrstne kombinacije zame ključnih detaljov, ki so se združili na tej ogromni povrišni. Morda pa imam zaradi svoje uporniške narave pač preveč rada Nemce (od kar pomnim Nemčije, nemšine in Nemcev bolj ali manj nihče v mojem okolju ni imel preveč rad. Bodisi zaradi podzavestnih v gene vkrojenih zamer 2. svetovne vojne, bodisi zaradi grdobe jezika, bodisi za to, ker so jih v šoli s čim preveč silili.) Ampak nemške televizije so imele zmeraj najboljše risanke in kasneje filme. In R.M. Rilke je zame še zmeraj eden izmed najljubših in v maternem jeziku najlepše zvenečih pesnikov.

Kakorkoli že…Ta zadeva bi bila naj malo zapozneli potopis po moje. To pomeni da bom večino časa govorila o tem kaj sem jedla in podobnih zadevah. In o tem kako nisem bila v nobenem muzeju. Samo toliko, če je kdo pričakoval zgodovinska dejstva in podobne nezanimivosti, lahko neha brat, ne bom vas nečedno zavajla. Prav tako v naprej opozarjam, da bo zadeva horunsko dolga. In ker sem imal ves teden časa razmišljat o tem kako se bom lotla tega potopisa se mi zdi, da je najboljše, da grem kar kronološko in ne temetastko.

1. dan:

Prvi dan je bil mogoče pravzaprav 2. dan. Pristali smo v ponedeljek zvečer in potem smo v temi pogledali 2 avtobusa, 1 U bahn in postajo zoo, na kateri smo prestopili. Tam smo šli tudi v KFC in z dragim sva pojedla bucket for two v katerm je imel en naget obliko srčka. Very romantic. Not particularly tasty. Potem sem si cel tedn pela “i’ve got a bucket full of sunshine”, ampak pustimo to. Torej 1. pravi dan naju je zbudila najina gostiteljica D., ki že dosti preveč let(odkar smo pač začeli študirat vsi skupaj) živi Berlinu. D. je prava slovanska gostiteljica , pripravila nama je OGROMEN zajtrk s svežimi žemljicami in namazi in vsem mogočim in ko sem pojedla že 28. žemljico mi je z žalostjo v očeh povedala, da nič ne jem. Sploh se ne čudim, da sem se v Berlinu zredila za 2-3kg. Potem pa sva šla do najbolj hipsterskega dela Berlina, katerega imena se niti približno ne spomnim, na vsak način je na zemljevidu zgoraj desno in središče tega predela je Kulturbrauerei. Tam sva se potem sprehajala po ulicah polnih prikupnih malih lokalčkov, malih trgovin z vsem kar si vsako hipstersko in tudi moje srce želi in N je šel v Muzik store,ki je v luturni pivivarnici in je gromozanski,  jaz pa sem si v trgovinici z minaturami kupla mali šivalni stroj in male škarje in naredila verižico. It is by far my favorite now. N si je potem kupil monotron in jaz sme mu prispevala za rojstni dan, in resnično je prav prikupno kako je lahko nekdo tako navdušen nad malim plastičnim semiklavirjem, ki spušča čudne zvoke. Jedla sva v Malzcafeju, ki je na vogalu kulturne pivovarnice, vsak zares odlične stvari in pila pivo/sveži pomarančni sok in potem plača 20€. Takrat približno sem sklenla da sem zaljubljena v Berlin. Potem sva šla še na Aleksnadrov trg, ki naju ni niti malo navdušil, ker je dosti preveč betonski in mu oblačno vreme zares ne pristoji in kjer so potekali protesti proti jederski energiji. Z goromzankim ozvočenjem. Me zanima kaj mislijo, da ga poganja.

(vintige cestna kolesa pred njim namenjeno trgovini,kosilo, heartshaped semmel, !!muskat nus herrr müler!!, tiney tiney lovelies, aleksandrov špitz)

2. dan naju je D. ponovno zbudila z velikim zajtrkom, ki smo ga pojdeli na s soncem obisjanem balkonu. Potem sva šla do postaje Zoo in kar lepo v živlaksi vrt. Maj je najboljši čas za obisk Berlina, kar je dokazovalo prijetno vreme, v zraku lebedči cvetovi (dobro, če mate alergije to mogoče ni fajn), ogromni cvetiči grmi in veliko ravno prav velikih mladičkov v živlaskem vrtu. Mislim, da je na svetu malokaj tako prikupnega kot so mali emuji.  In mali orangutan. Oh ja in mali nilski konj. berlinski živlaksi vrt je ogromen in pomojem zares vreden obiska, če vas takšen način spozavanja narave pač privalči. Potem sva si pri Fat tire bike, ki je na postaji Zoo in kjer so zelo prijazni in cenovno ugodni, sposodila kolesa z ogromnimi gumami, šla na malco z ogromnim zrezkom v mali žemljici in se peljala mimo Siegeseule proti Brandenburškim vratom. Nekje po poti sem padla zaradi debelih gum in nizkih robnikov in moje nerodnosti. In dejstva, da sem strmela v vrata, ne na cesto. Pogled je na s soncem obisjano ulico pač dihjemajoč. Potem sva zapeljala do Reichstaga, kjer je bilo preveč ograj in premalo ljudi, da bi se trudila vstopati, malo sva pozirala in potem šla kolesarit čez neskončno lep Tiergraten park. Defenitivno najbolj fasicnaten park v katerem sem kadarkoli bila. Prevdsem ker sem velik fan rododendromov in le ti so tam gromozanski in ravnokar so cveteli. Vmes sva pila weizen bier, ki je dosti boljši od newizen pilsa in jedla prigrizke v neki avstraljski restavraciji, ki sva jih morala deliti z neskončno vsiljivim vrabcem. Zopet je bilo 25€.

(baby emus, huge rododendrum, vsiljivi vrabec)

3. dan sva obiskala trgovino z blagom Frau Tulpe (ki je precej založena s prikupnim modernim blagom, ampak prav tako precej draga), pila kavo v Malzcafeju tam blizu in opazovala nemške supermame, ki lahko na enem kolesu prepeljejo tudi 3 otroke skupaj z malim lesenim kolesom. Potem sva šla s S bahnom do Varšavske ulice, čez ogromen most na desno (ne proti Spreeju, ampak v drugo smer) v še en predel še bolj poln malih trgovinic ki prodajajo neskončno stvari ki jih ne rabiš, unikatnih oblek in s cupcakeshopom. Pojedla sva cupcake na kvadratnem trgu, ampak ni bil dober, še malo iskala blago in darila za bližnje in potem sma se dobila z D., da smo šli do italjanske restvarcije na večerjo. Večerja je bila odlična in znova neverjetno poceni. In potem smo vsi skupaj šli v kulturno pivovarnico v Franz club na koncert Little Dragon. Tega predčasno nisma planirala, ampak je N na srečo opazil na netu da bo in smo šli. In bilo je super.

(nadušenje nad kapkejki predem sme jih sprobala, kulturna pivovarnica)

4. dan sma šla najprej do eastside gallery in se spreholda ob njem in potem na desno čez reko v meni osebno najbolj kul predel Berlina katerega imena itak ne vem. Poln je res lepih grafitov, res poceni restvaracij in kavarn (espresso 1€?!) in turkov. Tam sma malo blodla sem in tja, potem pa sma se odpravla proti najboljšemu kebabu v mestu, morda pa celo na svetu. To, da je najboljši, je očitno javna tjana, saj sma mela srečo, da sma mogla čakat zgolj 20 minut. Za nama se je nabrla še precejšnja vrsta. Reče se mu Musafas gemuse klebap in nimam pojma kej točno je, v preveč ulicah sma bla in s preveč linijami sma se prepeljala na preveč postaj.  Na vsak način je nekaj čisto drugega kot zadeve, ki jih dobiš pri nas. In stane 2,90€. Again ?!?. Potem sma šla do Maybachuferja in se sprehodila po turški tržnici, kupila nekaj začimb in jaz sme si kupla 4 m blaga za 8€. Ob 7ih smo bili dogovorjeni z D. da gremo v super restavracijo tam poleg, po imenu Žak (pojma nimam kak to francozi prav napišejo). Nekje vmes sem jaz na javnem wcju pozabla denarnico z vsemi dokumenti (ko sme se preoblačal za večerjo…) Večerja je bila zares, ampak zares vrhunska, jedli smo koromačevo juho z jakobovimi školjkami, in potem sem jaz jedla jagenčka s krompirjem in artičokami in za konec še marakujin mousse na malinovi omakici in spili smo steklenico rdečega vina in plačali smo 25€ na osebo. Če boste v Berlinu, pojdite. Res.

(zemlejvid, ki nama ga je D.opremila, vrsta za kebap, kul grafit, moj koržnica za sladico in krožnnik, ki so si ga delili preoistali trije:))

5. dan

Je šel N. najprej sam še v eno trgovino z inštrumenti, za to sma skupaj štartala dokaj pozno. Odšla sma do nekdanjega židovskega geta, si (od zunaj, seveda) ogledala obnovljeno sinagaogo, se sprehajala po okolišu, pojedla pladenj arabskih dobrot, pojedla sladoled v parku in se zakonec sprehodila še do berlinse stolnice. Če je tisti del berlina ob kaki uri zares lep, je to prav gotvo v času sončnega zahoda.  Vmes sem na tleh našla 20 €. To se mi ni še nikoli zgodilo, sumim da mi je vesolje želelo poplačaiti del izgube z denarnico. Doma sma D. skuhala še eno večerjo, ker je dosti preveč gostoljubno skrbela za naju v času, ko je pravzaprav morala pisati diplomo.

(arabske dobrote, park pri kipu na konju, solata, ki sem jo pripravila D. s kozijim sirom in figo in prelivmo z medom in cimetom)

6. torej predzadnji dan sva šla na najbolj slavnega boljšaka, kjer je bilo preveč gužve, preveč vroče in premalo stvari za kupit. Kupla sma samo najboljše medene dobrote na svetu, take namaze iz mixa meda in drugih dobrot. Proizvajalec jih imenju Kaiser Honig, in če boste kdaj na boljšajku v Berlinu jih kupite najmanj 20. Ker vam bo drugače žal. Potem sva šla malo naokoli in pri Brandeburških vratih naletela na kolesarsko tekmo. Lahko si mislite, da je bilo za oboževlca profesonalnih kolesarjev kot sem jaz to prav prijetno presenčenje. Zraven so imele različne trgovine in proizvajalci zelo znižano opremo, zato sma malo nakupovala in zamudila ciljni šprint (in to mi je res res žal). Šla sva še na Podsdamer Plaz, spila pivo, pojedla prigriztek in se potem vrnila v tisti kul del Berlina na zadnjo večerjo, ki je bila vietnamska in odlična. In, again, poceni.

(gužva, kolesarji, streha podstamerplatza, vietnamska restavracija)

Čisto zadnji dan, torej v ponedeljek sva šla na slovensko ambasado po moj nadomestek dokumentov za vrnitev domov. Tam so vsi zelo prijazni, čeprav je prostor za obiskovalce minimalen in neskončno vroč. 11€ lažja in za kos papirja s štemplom in mojo sliko bogatejša sva se potem sprehodila še po tistem okolišu, se počasi vrnila k D. in potem na Tegel in domov.

(začasni ali kakorkoli se mu že reče osebni dokument)

Če vam je po nekem čudnem naključju in vztrajnosti uspelo vzdržati do sem, bi vam najprej rada iskerno čestitala.  Za povzetek naj torej povem, da je Berlin poceni, okusen, raznovrsten, poln trgovin s stvarmi, ki bi jih jaz rada kupla, čeprav nimajo nekih resnih funkcij, na Slovenski ambasdi so prijazni, D. je ena izmed najboljših gostitljic ever, najboljši kebab vsebuje feto in Berlin morate obiskati maja.

  • Share/Bookmark

danes bom spala v Berlinu

Zadnje čase res premalo pišem in potem v en post spravim boga pa pol stvari, ki bolj ali manj res ne grejo skupaj. Tako da ja, najprej morem povedat, da grem danes v Berlin, na obisk k bivši sošolki in prijateljici D. Neskončno dolgo že živi tam, odkar smo začeli študirat, pa grem prvič. Tak bedna sem, ja. Zato lahko potme čez kak teden pričakujete enag mojih potopisov v katerem govorim predvsem o tem kaj sem jedla:)

Malo je smešno, kako vsakdanje mi postaja letenje z letalom. No, ne vsakdanje, navsezadnje še vedno letam ravno 1x do 2x na leto, ampak niti malo razburjeno se ne počutim. Kot da bi šla z vlakom v LJ, čas poleta je navsezadnje čisto sličen.  Skrbi me edino kaj bom poečal ta čas, mislila sem nekaj šivat, ampak sem tisto že zašila, novega materiala pa nimam pri roki…

V Berlinu nameravam predvsem čilat, se vozit s kolesom po mestu, nakupovat (nove čevlje rabim. hell yeah), it na bolšjaka, ga hangat z D., pit, da bom v javnosti govorila nemško, ne it z dragim v največji mjuzik store v Evropi (ampak it ta isti čas v kako galerijo), ne it v noben muzej povezan z 2. svetovno vojno. Pa ne, da se nočem izobraževat, ampak 1x na 10 let it v enega teh nemških muzej je več kot dovolj in jaz imam še 4 leta v dobrem.  Predvsem se ne smem poškodovat, ker sem to potvanje vzela tako na izi, da si nisem zrihtala zavarovanja.

Sicer pa ja, preden pozabim sme z vami želela delit tutoriale za delanje miniaturne hrane iz fimomase. sicer so v sorazmnerno slabi angleščini (sploh si nisem mislila, da te leto in pol prisotnosti lektorja spravi na tak nivo…), ampak če vas zanima, si jih lahko naložite od tukaj.  Narjena so bila za DIY kit swap, za katerega sme porabila vse preveč denarja, ampak zaenkrat sme dobila nazaj same zabavne stvari. vsaj nekaj:)

In še malo multimedije, primerne za čez dve uri prihajajoči izlet.

YouTube slika preogleda

Ok, ne, pa še zares ena fajn poletna nemška pesem:)) <3 joy

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark