Bober


Arhiv Kategorije

Seznam vseh objav iz teme "Random"

Clapton festival

Prejšnji vikend je nedaleč proč potekal Clapton festival. Čeprav ne razumem povsem kako so tukaj poimenovani vsi ti okoli, mislim, da tudi najina hiša spada pod njega. Ali pa ne. Ne vem… Na vsak način se je zadeva dogajala 10 minut proč od naju. Že sam plakat je bil neverjetno obetaven (sumim, da je v Hackneyu gostota takšnih in drugačnih oblikovalcev nekje 200x večja kot v povprečju).

Kako človek ne bi šel na dogodek s takšnim plakatom?

Na obisku sta bila še zmeraj Norbova sestra in njen fant in tako smo preden smo šli na festival še malo turistovali naokrog. Brick lane je, ko si četrtič tam, neverjetno beden. Počasi me turistične atrakcije nehujejo fascinirat (seveda imam še milion muzejev, ki jih moram obiskat). Zjutraj je bilo sicer sonce, ampak se je okrog 12ih skrilo. Tako je, ko smo se končno vrnili pred St.Johns church, rahlo škropilo, ampak to očitno ni motilo niti enega samega obiskovalca dogodka.

Glasba v ozadju je bila prikupno prijetna. Ko sme čakala, da se preostala druščina vrne iz parkiranja koles in preobuvanja doma in pobiranja psa in… sem se zapletla v pogovor z gospodom na klopci zraven mene. Rekel je, da je glasba točno takšna, kot bi jo morali poslušati ob sobotnih popoldnevih. In imel je prav.

YouTube slika preogleda

Potem pa je sledil (zame) vrhunec vsega skupaj in šli smo progledat kaj ponujajo ponudniki street fooda. Med vsemi zanimivmi zadevami (karibska hrana me sicer več ne fascinira), je Norba najbolj prepričal bagel s pastramijem (kar je vbistvu kuhana govedina), na katerm so ti z blowtročem zažgali sir.

Mene pa je čisto očarala jakobova školjka na pireju iz zelene, pripravljena s čisto malo slanine in masla in neke zelene rastline ki raste v/ob morju. Med tem ko se mi je bejgl za 6.50 funta zdel drag, je bila školjka za 3 in pol tako rekoč zastonj. In tudi školjko so vmes flambirali (in to z limono, what?). Prirpavljala sta jo gospoda, ki spadata k sorazmerno znani TV kuharici, ki ima svojo oddajo tudi na food networku (in recept za zadevo ki smo jo jedli, je očitno tukaj.) Sicer so pa školjke popoln steetfood. V naravi “rastejo” s krožniki vred…

Festival se je zaključil z afterpartijem v cerkvi, ki se ga (zaradi utrujenosti in splošne ne navdušenosti nad elektronsko plesno glasbo) nismo udeležili. Je pa na vsak način predstavil zanimiv koncept – cerkev svetega Johna je namreč še zmeraj delujoča cerkev – v njej so maše in molitve in skupinski verski dogodki. Občasno pa jo spremenijo v dvorano za koncerte in partye, tako da se lahko dobesedno zabavaš z Jezusom. Med lepo okrašenim oltarjem in plesiščem je bila, ko smo si šli pogledat notranjost pred začetkom zabave, zgolj vrsta stolov… (in vsega skupaj, neumneži, nismo slikali)

  • Share/Bookmark

Prva služba, moje najbolj uporabne sposobnosti in dokončne realizacije

Prve funte sem zaslužla sicer že 14 dni po prihodu semkaj, ko so me eno nedeljo preizkušali v eni kuhni v kafiču. Kar tukaj plačajo (za razliko od tega sem v Sloveniji en mesec zastonj delala na oglaševalski agenciji na začetku). Očitno jim nisem bla dovolj kul, ker me niso nikoli poklicali nazaj. Potem sem se začela na izi prijavlat na resne službe (na izi. Kr morem najprej diplomirat n šit) in si ustvarla profil na reed.co.uk, ki je eden izmed večjih portalov za iskanje služb tukaj. In potem malo pozabla na vse skupaj.

Dokler me ni v petek ob 10 do 5 klicala »zasebna številka«, kar je bilo samo po sebi izjemno čudno, saj moje angleške telefonske nima ravno dosti ljudi in prav gotovo ni v imeniku. Lahko si mislite, da nisem dvignila telefona. Potem pa sem dobila mail. Od Robba, ki ravno dela na službi, kjer iščejo nekoga, ki zna Slovensko. Kar me je, milo rečeno, presenetlo. Prvič v življenju so me rekrutirali. In od vseh sposobnostih in znanj, ki jih imam, si resnično nikoli nisem mislila, da bo znanje slovenskega jezika tisto, ki mi bo prineslo prvo službo v Londonu. Ampak po drugi strani nas je takih, ki znamo slovensko, verjetno res nekje 200x manj kot takih, ki znajo uporabljaj adobe programe.

Tako sem vikend preživela ob paničarjenu (ooomg, na 2 avtobusa morem in in kaj če me kaj vprašajo, in, in, IIIINNNN…), nakupovanju »smart office wear, becouse thier american bosses are here and they really have to impress them« in paničarjenju (ooomg, z ljudmi se bom mogla pogovarjat.) Na srečo imajo tukaj abusrdno poceni trgovine z oblekami, tako je obleka+čevlji+štumfi+trenč nanesu na nekje 60 funtov vsega skupaj in dejansko so fuul lepi čevlji (oxfordke <3) in ful lep trenč (kamelast s črnimi obrobami) in fuuuul omasta obleka. Ampak zdaj imam vsaj neka za oblečt na job intervjuje (obleka, ki sem jo v ta namen prinesla s sabo, mi je premala. Khm.) In moje telo je navajeno na paniko. That’s my secret. I’m always scared shitless.

Ampak ko sem se zjutraj pogledala v ogledalo, sem ugotvila da zgledam tako kot izgledajo ljudeje v filmih, ko hodijo v službo. In potem sem šla na dvonadtropni rdeči avtobus, tako kot ljudje v filmih (tukaj naokrog žal ni podzemne, ki bi bila še bolj filmska.) In potem sem prestopla na druga rdeč avtobus, in zavila proti biznis predelu Londona, kjer delajo vsi ljudje v filmih (še ministrstvo za Čaranje je tam nekje). In se vozla, tako kot ljudje v filmih, mimo gigantskih steklenih stavb (v obliki falusa). In čisto na koncu, da je bila zadeva res filmska, je bila pisarna, v kateri je vse skupaj potekalo, za vogalom od tegale:

Ne metaforično za vogalom, dobesedno – samo en ovinek proč. Tako sem se odločla, da bom tako kot so ljudje v filmih, nonšalantna. In je šlo skozi.

Oh, in iz tiste strani Temze je čisto zraven Tower bridgea vidno vse tole. (Mimogrede, čudna stavba na levi je, ako se ne motim, da je to ta, take oblike, da sonči žarki, ki se odbijajo od nje, topijo avtomobile in žgejo preproge. Sonce topi avtomobile v Londonu. Let that sink in for a moment)

Čisto zares živim v Londonu. Čisto, čisto čisto zares. V Londonu. F* me sideways.

(PS: Služba je še kr bedna, mimogrede. Na oko eno uro na teden bom doma poslušala nekoga, ki dela telefonske ankete in ocenla kako dobro to počne. Kar je vseeno bolj kul kot delat telefonske ankete, ne?)

  • Share/Bookmark

Seznam sredine štiri: najljubše besede v angleščini

Zdaj, ko sem večinoma obkrožena z angleščino sem postala bolj pozorna na estetiko jezika (seveda po mojih subjektivnih standardih.) Tako sem se odločila, da podbno kot sem izbrala najlubše besede v slovenščini, izberem svoje najljubše angleške besede. Seveda je to malo težje, saj ima angleščina neverjetno zakladnico besed- v zadnji izdaji Oxfordovega slovarja jih je 171,476. (vir) Slovenščina jih ma, na oko, pol manj. (pogooglajte, al nekaj:)) Zabavno je tudi, da v te pomembne angleške slovarje vsako leto proceduralno dodajo “nove besede” in o tem potem poročajo vsi mogoči mediji. Tako je del (neformalnega) angleškega jezika npr tudi beseda bootylicious, ki jo je tam nekje ob prelomu tisočletja popularizirala Beyonce (ok, Destiny’s Child ). Nazadnje pa je bila med drugimi dodana beseda “derp”. (več o novih besedah)

Kakorkoli, tukaj moje najljubše besede:

4. Delicious

Zato ker nekako zmeraj, ko jo tvoriš z jezikom, proizvedeš večje količine sline. Tako ima že sama izgovorjava besede enak učinek kot njen pomen. (ali se to dogaja zgolj meni, zaradi Pavlovega refleksa?)

3. Serendipity

Ker zveni kot nekaj neverjetno trapastega, v bistvu pa ima zelo lep pomen. (Nekaj takega, kot srečno naključje, ampak ne povsem.) Seveda sem jo spoznala ob iskanju najbolj kul romantičnih komedij narjenih v zadnjih 15 letih. In čeprav me je film razočaral, mi je beseda vseeno ostala neverjetno blizu:)

2. Vast

Kot pridevnik, ki pomeni ogromno. Ne vem povsem zakaj, ampak všeč mi je zven besede in njena skromnost, tako nasprotna njenemu pomenu. Z neko praznino me napolni in spoštovanjem.

1. Haberdashery

Najbolj imenitna beseda v kateremkoli jeziku. Naučila sem se jo sicer komaj ob gledanju The great british sewing bee, v bistvu pa pomeni tako trgovine (ali del le teh), kot tudi sam skupek predmetov, vsega mogoče malega šiviljskega pribora(gumbi, zadrge, trakci,… ). In kako lepo zveni. (sploh, če bi jo izgovoril Sean Connery. hihi)

  • Share/Bookmark

Ari Anglež (seljenje psa v Veliko Britanijo)

Ari je končno prispel v London po 4ih mučnih dneh nekje v Luxemburgu. Skoraj mu ni uspelo priti na trajekt, saj se je stric veterinar pri pisanju datumov zmotil in bi moral Ari skoraj še enkrat jest tablete proti zajedavcem. Samo toliko, če to bere kdo, ki želi psa seliti v Veliko Britanijo: vse kar potrebujete je veljavni evropski pasji potni list, pes mora biti redno cepljen proti steklini, nekaj mesecev pred odhodom mora veterinar opraviti nekaj testov za bolezni (nimam pojma kaj, kri mu vzame in jo pošlje v lj) in 4 dni – 24 ur pred odhodom na trajekt za VB mora pojest tablete proti zajedavcem. V VB ne rabi biti v nobeni karanteni, ako izpolnjuje vse prej navedene pogoje.

Za samo selitev obstaja opcija letala, karta za psa stane med 50 in 100€, ampak seveda to opcijo ponujajo zgolj ne-eneni prevozniki (Adria, Lufthansa…). Če je pes težji od nekje 10kg mora biti v boksu in ga shranijo v poseben prostor za živali. Psa pri tem ne dajo pod narkozo ali kaj temu podobnega (kar sem jaz misli da bi zadevo olajšalo, ampak ja… :) ), pravzaprav je priporočljivo da se mu ne da niti pomirjeval. Da ne bi slučajno za zmeraj zaspal tam zadaj.

Ker Ari še nikoli ni bil v boksu in ker bi potem celoten postopek stal nekje 400 €, sma se odločila da je psa bolje seliti s kako drugo alternativo. Ena je seveda vlak ampak tudi ta je drag in traja kar nekaj časa. Tako sma se odločila za 3. opcijo, ki je pomoje najlažja- avto. Ker sama nimama avta, sma nekomu (Norbova sestra je bila prva, ki je ponudbo sprejela) ponudila pokritje stroškov prevoza v obe smeri, ker stane približno enako kot katerakoli druga varianta, zgolj nekomu se mora dat. Pot je dolga nekje 1700 km in če ti vmes ne crkne avto za vikend, jo lahko komot prevoziš v dveh dneh. (trajektih opcij je seveda več in cene se gibljejo od zelo nizkih do zelo visokih, tako da se pot splača rezervirat kar nekaj časa v naprej. Razn če ti crkne avto in moraš kupit novo karto za trajekt… :) ) Pes na trajketu ponavadi, zanimivo, ne sme iz avta, med tem ko njegov lastnik mora. Ari je na srečo zelo rad v avtomobilu in ga ne moti, če je tam sam, potem pač spi, tako da to ni predstavljalo velikih težav. Če pa je vaš pes drugačen, pa se splača pozanimat kake pravila so pri različnih trajektnih prevoznikih. (To je bil DFDS seaways).

Tako je ponedeljek ob kakih 10ih ponoči Ari končno prvič spoznal nov dom. Od vsega stresa potovanja in presenečenj in zmede (vidla sma se prvič po mesecu in pol, Norb je bil vmes doma,….) je večer preživel ob uničevanju nove kong igrače (ki je hvala bogu dovolj kvalitetna, da mu je ni uspelo uničit). Počasi se navaja na urbano angleško življenje, kar je veliko lažje, ker je blizu našega domovanja toliko parkov. Hackney marsh je vsakodnevna stalnica najinih sprehodov, ker mu lahko tam mečem žoge in palce in ima neskončno prostora.

Pred nekaj dnevi sma tam prvič srečala tudi dva sprehajalca psov. Ena gospa je imela s sabo na oko ene 15 psov vseh velikosti in oblik in Ari je skoraj umrl od groze, ko jih je prvič videl od daleč. Komaj sem ga spravla mimo, ker se je ves čas neskončno trudil vdreti se v tla, pa mu ni uspelo. Potem pa sma srečala manjšo skupino večinoma manjših ali srednje velikih psov, med katerimi je bil tudi en Parson, ki ga je zvabil k igri. Tako se je prvič igral z veliko pasjimi prijatelji in ne vem če ga je kadarkoli kaj že tako utrudilo:). Londončani očitno nimajo pravil o povodcih, večina psov ki jih srečamo se prosto giblje naokrog. Najprej sem mislila, da so pač vsi odlično vzgojeni in si Arija nisem upala spustit boječ se, da bi preveč navdušeno lovil druge pse. Ampak sem hitro ugotovila, da drugi psi to tudi z veseljem dirkajo po svoje in ne ubogajo takoj in da nikogar ne moti, tako da je tudi Ari zdaj veliko bolj svoboden.

Sicer pa sme želela pokazti še kako lepo »sobico« ima Ari v Angliji. Naša dnevna soba ima, tako kot po slikah sodeč vliko drugih angleških dnevnih sob, zagrajen kamin. Najprej sem ga mislila napolnit s svečami in se pretvarjat da je normaln, delujoč, kamin, ampak potem sma z Norbom ugotovila, da je to popolno mesto za Arijev brlog. Tako sme zašila blazino popolne velikosti in slej kot prej bom verjetno nadgradila vse skupaj (morda z lesenim ogrodjem? kovčkom primerne velikosti? košaro?), ampak itak vedno spi pri nama v posli, tako da se verjetno ni treba preveč trudit.

  • Share/Bookmark

sredini štirje: (vzhodno) Londonska presenečenja

London nikoli, NIKOLI, ni bil na mojem seznamu mest, kamor bi si želela preseliti. Nikoli. Vedno se mi je zdel pregužvast in že od malega so nas učili o tem da tu ves čas dežuje in Angleži so menda tečni in…  Ampak je pač tako naneslo, da sem pristala tukaj in ugotvila sem, da London sploh ni tak, ko sme si ga (in kot si ga verjetno veliko ljudi) predstavljala. Tukaj je sezanam 4ih stvari, ki so me do zdaj najbolj presenetile tako v pozitivnem kot negativnem smislu.

4. “Angleži” so mitološka, neobstoječa bitja

Znano dejstvo je, da je v Londonu več kot polovica prebivalcev tujcev in za to nisem pričakovala, da bodo povsod mene skakali Angleži in pili čaj in govorili s svojimi angleškimi naglasi in se na splošno angležili. Ampak v resnici bi rekla, da je tukaj naokrog morda 1% Britancev in do zdaj mi je uspelo spoznati samo eno Angležinjo pa še ta je čisto drugačna kot vsi tisti, o katerih so nas učili. Ljudje okrog mene so večinoma turki ali njihovi potomci, ljudje iz Karibov ali njihovi potomci  in nenormalno veliko italijanskih hipsterjev. Kar mi prinese do naslednje točke…

3. Pogostost moških z brki/brado in prekratkimi skinny kavbojkami (ki delujejo, kot da se ne umivajo)

Sej vem, hejtanje hipsterjev je že malo out, in vsi bi naj vedeli, da je East London meka za te unikatne duše. Je že res, da sem jih veliko pričakovala, ampak nikakor ne toliko in nikakor ne v tako bizarnih situacijah. Mislim, delno sem se veselila njihove prisotnosti, navsezadnje sem mislila, da ima veliko skupnih interesov, kot je organska zelenjava in ročna dela, but boy was i wrong. V sosednji ulici je frizer, ki je VEDNO oblečen v enako umazano belo spodnjo majco brez rokavov (ali pa ima celo omaro belih spodnjih majc, ki zgledajo umazano in znucano, ne bi vedla), z ogromnim neurejenim lasiščem in brado. V osnovi cela zadeva deluje kot da je nek brezdomec malo pometel zapuščen lokal, znosil v njega naključne stole in ogledala, našel škarje in začel strižt ljudi. Cene se seveda gibljejo blizu trimestnih številkah. Vsak drug biznis ima na steni obešena kolesa. Bicikle. Tudi če nimajo nobene veze s kolesarstvom. Na ulici najdeš ljudi, ki v zelo 90s oblačilih zelo nerodno poplesujejo na 90s glasbo in želijo tvoj denar. Skoraj vsi so italajni. (hvalabogu je večinsko prebivalstvo tukaj še vedno muslimansko/karibsko/revno. ampak gentrifikacija je žal več kot očitna in bojim se, da se bo okoliš razvijal v neprijetni smeri)

2. Nevelemestnost

Predel, v katerem živima in je uradno uvrščen v 2. cono Londona je od Kings crossa oddaljen pol ure s kolesom (pravi Norb. On gre vsak dan tja.) To je približno toliko, kot Pekre (kjer sem živela preostanek svojega življenja) od centra Maribora. Človek bi si mislil, da bo tukaj, ker je pač velemesto, nevzdržno glasno, polno prometa … Pa ni. Približno tak je, kot da bi živela v neki manjši angleški vasi. Nikjer ni videt stolpnic in podobnih velemestnih zadev, hiše so majhne in vrstne in prikupne, avtomobilov ni dosti in vsako nedeljo je na glavni ulici tržnica. In če ne bi želela nama nikoli ne bi bilo treba it “v Lonodn”- na Picadily in podobne nagužvane predele (kjer dejansko še nisma bla. Ampak sprehodi po južnem bregu Temze blizu parlamenta in London eyea so vseeno simpatični). Edina stvar, ki te opominja na dejstvo, da si očitno nekje kjer dogaja, je konstant prisotnost letal in helikopterjev (nizko) na nebu. Ampak tega se človek navadi.

1. Sonce

To poletje je sicer menda bolj ali manj najlepše v tem tisočletju in ta slabo vreme šele prihaja, ampak pričakovala sem, da bo grozno. Ogabno. Pa je ravno nasprotno. Skoraj vsak dan je vsaj kako uro sonce, večna dni je večinoma sončnih, deževanje je zmeraj kratkotrajno in nikoli nasilno, temperature so neverjetno prijetne in nasploh bi rekla, da je točno tako vreme, kot sem si ga zmeraj želela- ni prevroče, ni prehladno, ni presuho ali premokro. It’s just right. (seveda me lahko o mnenju o vremenu ponovno povprašate tam enkrat novembra, pa bomo vidli kako se mi bo zdelo takrat:))

  • Share/Bookmark

obmesečje

Dobro, že malo več kot en mesec sem tukaj, ampak vbistvu sem v nekem takem časovnem scifi mehurčku, da mi čas ne teče povsem linearno. Pred tiočletjem sem zelo površno spakirala in prišla sem, ampak šele pred nekaj dnevi prispela. Pa ne, da bi bilo tako zanimivo tukaj, da bi čas tako hitro mineval, vleče se in čisto sama sem si kriva za to, za to se ne bom preveč pritoževala. Kakorkoli, zgolj obeležit sem želela to minulo tiočletjekundo z enim (še kr bednim) kolažem slik in seznamom.

Všeč mi je

  • dejstvo, da bom čez 14 dni v živo vidla Niela Gaimana, kako nastopa v vlogi štoparskega vodnika po galaksiji, v uprizoritvi BBC radio showa v živo. Zadeva je tako sanjska, da si je, dejansko, nikoli nisem znala niti predstavljati. In zdaj imam vstopnice zanjo
  • to, da bi v teoriji lahko šla v živo gledat bolj ali manj kogarkoli, ki mi je res pri srcu
  • upanje, ko se sprehajaš po centru (kar sme do zdaj počela ravno 3x), da bo izza vogala prišel Benedict Cumberbatch
  • sprehodi ob kanalu
  • najino stanovanje
  • speedminton v Hackney marshes, ki so absurdno velika površina zelenice (menda največja površina fuzbal igrišč kjerkoli na svetu. ampak možno da si je to nekdo zmislu), od najinega stanovanje oddaljena toliko, da lahko nepretrgoma tekam do tja (torej blizu. zelo blizu.)
  • Londonsko nebo, ki je čisto vsak dan pravljično. Ne pretiravam. Pravljično. Jamie Cullum je že vedel kaj poje, čeprav sem zmeraj mislila da je London skys pač metafora
  • sprehodi ob kanalu
  • Victoria park, ki je skoraj tako lep kot Mariborski (dejstvo je, da je Mariborski mestni park najlepši park na svetu. in to sploh ne govori moj lokalpatrionizem, kdorkoli ga je kadarkoli doživel, se strinja)
  • street marketi, še posebej aspekt street fooda
  • dostava nakupov na dom. sploh eko zelenjave v eko škatli.
  • to, da imajo Angleži zelo radi vrtnice v svojih pijačah. Nikoli nisem bla fan “sodas”, od brezalkoholnih zadev mi je bila zmeraj najlubša voda. Ampak zdaj bi skorajda lahko rekla, da je tale rose lemonade bolj fajn.
  • sprehodi ob kanalu
  • cider
  • sem že omenila sprehode ob kanalu?

Ni mi všeč

  • jaz v Londonu in vse posledice tega (e.g. no job & no moniz to do really fun stufs)
  • Share/Bookmark

Čisto pravi piknik

Z Norbom se o marsičem ne strinjama in eno zmed takih globoko zasidranih nestrinjanj je tudi pomen besede “Piknik”. Po mojem piknik pomeni, da vzameš odejico, košaro polno dobrot (od nekdaj sme si želela posebno piknik košaro in Norb mi je željo končno izpolnil <3) in greš nekam ven, sedet na travo in jest zadeve iz košarice. Norb trdi, da piknik pomeni, da kupiš meso, zakuriš ogenj (magari na čisto navadnem plinskem žaru), ponavadi na terasi, spečeš meso in ga v družbi prijateljev in piva poješ.

Končno sma oba koncepta združila in prvič sončno soboto preživela povsem po Londonsko. V kovček za piknik sem spakirala marinirane piščančje prsi, testenisko solato, pivo in žar (Norb je že pred kar nekaj leti od mene v dar dobil prenosni žar, ki se zloži v 10 cm dolgo tubo. Potem si je kupil še zložljivo podlago za oglje, ampak ker smo imeli v Sloveniji zmeraj na voljo veliki plinski žar, ga skoraj nikoli nismo uporabljali). S prijatelji smo se odpravili v Victoria park (le ta je od milion parkov, ki sme jih do zdaj v Londonu spoznala, daleč najsimpatičnejši) in potem smo, tako kot nemalo skupinic okrog nas, zakurili svoj mali žar in piknikovali.

Dan smo zaključili s turnirjem spidmintona, ki opazujoče angleže zmeraj preseneti (is it tenis, is it squash? is it badminton?wtf is it?!?) in jaz sem sedemindvajesttisočič do konca prebrala 6. del Harrya Potterja (ne morem pomagat, vedno ko pridem v Anglijo dobim neskončno željo po tem, da bi ga brala:)). In čisto čisto počasi, čeprav ne zares, mi je postalo jasno, da živim v Veliki Britaniji. Ne v Londonu. Big ben in Temza in podobne zadeve so v moji glavi še zmeraj na stotine kilometrov proč.

ps: piščanec je mariniran v mešanici dijonske gorčice, olivnega olja, svežih zelišč in ketchupa. Solata je s testeninami, maldo špinačo, korenčkom, zeleno in svežim kozjim sirom. Po vrhu je zgolj olivno olje in malo balsamica. Njomnjom.

  • Share/Bookmark

home is where the wifi connects automatically

Pa sma preseljena v nov dom. Malo bolj proč od kozic, ampak čisto blizu nove nedeljske tržnice, zaradi katere poučeni ta del menda imenujejo “The new Nothing Hill”. Sobi imata neverjetno visoke strope, najina postelja je neverjetno nizka, omara pa gromozansko velika, zato se počutim tukaj še bolj tuje. Kot da sem splezala po fižolovki in zašla v velikanov grad.

Tale specifični del Hackneya, kamor sma se preselili, se imenuje tako kot izjemno znan angleški kitarist (in pevec) in je še bolj etnično raznolik. Po cesti se sprehajajo ženske, ki se jim izpod burk vidijo zgolj oči, skupine dečkov in moških, ki jim izpod klobukov od sredaj molijo dolgi črni kodri, temnoploti moški s turbani, …. in tu in tam kak beli hipster. Sosedi imajo cel vrt spremenjen v half pipe, najin mrzlostric landlord govori odlično slovensko in za dobrodošlico nama je njegova mama mrzalprateta?, kupila posteljnino z Uninon Jackom. In je strašno fajn tukaj, v teskotu imajo tako veliko področje »world fooda«, da ga verjetno nikoli ne bom dodobra spoznala, da o turških trgovinah naokrog sploh ne govorim. Pri turkih lahko kupiš tudi ajver (z E, ne A na koncu, ampak čisto enako dober) in vegeto in podobne stvari, ki te lahko spomnijo na dom. In baklave, za katere nihče ne razume, da si želiš kupit samo 2, ja 2, tako za prigriznit. Ker so tako odlične.

Kupila sma si že 5 malih sadik zelišč, 3 na flower marketu na Columbia road, ki je neverjetno zabavno kulturno doživetje (nekega dne bom napisala kaj več o vseh sobotnih in nedeljskih tržnicah tod naokrog) in kamor si boma naslednjo nedeljo šla kupit drevo. Ker lahko. In stane 8 funtov. V lidlu imajo ta teden šivalni stroj in z veliko težavo se zadržujem, da si ga ne bi kupla. Ampak najprej rabima še eno pisalno mizo in internet. Pa košarico za sadje. Vse ostalo naju je že pričakalo doma. Prvo jutro sma tako morala proslaviti s čisto pravim angleškim zajtrkom… :)

  • Share/Bookmark

vmesje

Zdi se mi, kot da moram nekaj napisat, ker zbiram vse Zadnje  zadnje dni. Zadnji sprehod po Hribu, zadnje popivanja na Slomšku, zadnji maček v moji postelji. Nagnjenje k melodramatiziranju imam že od nekdaj, zato se zdi neki ravni moje zavesti edino logično, da napišem še tole zadnjo objavo iz moje mize. Pa ne morem, nekje pri zadnjih prstnih členkih se kopičijo črke, ker ne znajo sestaviti smiselnih besed, kaj šele stavkov.

Spet, vem, da pretiravam. Ampak ne znam drugače. Cmok v mojem grlu je napolnjen z neko čisto novo obliko strahu, čeprav bi si človek mislil, da pri vseh mojih vsakodnevnih strahovih take ne obstajajo. In v hiši zgleda vse še zmeraj tako kot zmeraj- ničesar še nisem zložila iz omare proti potvalki, na šivalni mizi je na 3/4 končana jakna, ki nikoli ne bo dočakala konca in povsod na okrog povprečni kreativni kaos, s katerim se ne nameravam spopadat pred odhodom.

Najhujše je biti nekje vmes in čakati s popolnim zavedanjem, da je prepozno, da se lotim česa pametnega do odhoda in prezgodaj, da se čisto zares poslovim.

Well, my bags are not packed and I am in no way ready to go, but…

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

morja ne moreš izgubiti

Zdi se mi, da sem nekje, kjer čas ne teče. Če hodiš na morje več let zapored v enak apartma, je vsakič, kot da tisti meseci vmes ne biminili. Morda sem dobila kje kak centimeter in morda so zagradila sosedi kak nov pomol, ampak otok “čez cesto” se ne spreminja in voda je slana in in še zmeraj me je strah skakat v morje, ker ne vem če je res dovolj globoko in še zmeraj se samo učim srfat, ne znam.

Pa je minilo vmes. In še kr mineva. Čez manj kot mesec se selima in sploh me ne rabi biti več tako hudo strah: imava je neverjetno poceni ugodno (850 funtov na mesec + stroški naveszadnje ne moraš imenovati poceni…) in lepo in prenovljeno stanovanje, ki ne samo, da ima spodobno kuhinjo in teraso, ampak premore tudi dnevno sobo z dovolj prostora za moj šivalni kotiček in banjo v kopalnici ter tako združuje vse, kar sem si kadarkoli želela, ampak sumla, da se bom najmanj polovici morala odpovedati. Pa ima vse, tudi lokacijo in ceno in kot bonus ogromno omaro v spalnici (ok, do zdaj sma vidla samo slike ampak…). win-win-win. Nekaj nekje bo moralo iti očitno kmalu hudo narobe, vseh teh čudovitih stvari si nikakor ne zaslužim.

Sploh ker se mi je pisanje zadnje tretjine diplomske ustavilo, ironično, pri mali morski deklici in ne gre nikamor. In samo tako napol berem oglase za službe. in samo tako na pol razmišljam o tem, kaj bo sploh mogoče početi, ko bom tam. Brez diplome. Brez relevnantnih izkušenj. (Brez relevantnih znanj?)

Ampak imam še nekaj dni ledene modrine. V Sloveniji ima zrak menda toliko stopinj kot tukaj morje (na oko 19). In na kindlu še 200 knjig. Še nekaj dni lahko vso svojo sol spiram neopažena. Potem pa se bo menda, počasi, začela resničnost. Za zmeraj.

ps:in psov je vedno več, ja. to tudi.

  • Share/Bookmark