Bober


Arhiv Kategorije

Seznam vseh objav iz teme "Šivanje"

Hipster volkec (give-away?)

Odkar sme na UT prvič zagledala tegale geometričnega-etničnega-hipsterskega volkca, sem vedla da ga HOČEM na nekem kosu oblačila.  Kmalu sem ugotovila tudi, da hočem, da se naseli na neko črno jakno, ki bo odlična protiutež dekliškim poletnim oblekam ob večerih. Nekaj časa sem razmišljala o tem da bi eno staro jakno pobarvala na črno, potem sem gledala v second hand shopu, če majo kako, dokler nisem sklenla, da si jo pač zašijem. Ampak ta objava ni o jakni. Jakna je še v kosih na stolu poleg mene in bo očitno edina iz seznama, ki mi jo bo pred selitvijo, upam, uspelo zašiti. (F* me sideways. čez malo več kot en teden bom živela v Londonu.)
*zdaj sem preživela en majhen paničen napad. ampak vrnimo se k pisanju.*


Seveda jakne, ki jo bom z veliko truda zašila, nisem želela na slepo uničit z vezenjem, zato sem vzorec najprej sprobala na ostanku blaga. In je presenetljivo lepo uspel (hvala bogu ima zgolj malo manj kot 10000 šivov. v tem stavku, dejansko, ni sarkazma) in ga nisem želela zgolj zavreči na svojem kupu blaga iz katerega bo morda nekoč nekaj nastalo. (ne bo. v London grem. F….). Zato sem ga uokvirila.
In ker je sam na tem črnem blagu zgledal malo osamljeno, sem sklenla, da ga bom še malo okrasila s temi piramidastimi kovinskimi zadevami, ki so dandanes tako priljubljene (in sem si jih, da jih bom morda ene 8 dala na jakno, 100 naročila iz Kitajske. )

And I like it. Problem je, da ga ne bom nesla v London. Navsezadnje sumim, da ni ravno po Norbovem okusu in ga zato ne bom mogla nikamor obesit.  Zato ga podarjam, ako si ga kdo želi. Tako za slovo. Prvi, ki pod to objavo napiše, da ga bo posvojil, ga dobi. Zastonj. Še poštnino častim – vse kar želim je, da mu nekdo podari prijeten in udoben dom. Ako ga slučajno kdo želi, i have no idea what people like anymore… :)

  • Share/Bookmark

pinupish obleka

Mati so se odločili naučiti se šivati. Tega se je seveda lotila veliko bolj pametno kot jaz in je šla s tem namenom na (v Mariboru edini) tečaj šivanja v Elno. Delno je k njeni modri odločitvi prispevalo to, da že desetletja pozna učiteljico, saj sta sodelavki (mati delajo na bivši tekstilni. in nimam pojma zakaj mi danes na trenutke paše onikanje). Nekega dne me je tako prištulila na tečaj- zastonj in malo na skrivaj.  Moj plan je bil malo posedat naokrog in vprašat tu pa tam kako pametno vprašanje, če bi se ga spomnila, predvsem pa opazovat, ampak se seveda ni končalo s tem. 10 minut po prihodu sem si že zbrala kroj v burdi, mama mi je dala meter pa pol blaga, ki ji je ostal od njenega prvega projekta in odločitev o šivanju nove obelke (ki ni bila nikoli v planu za to poletje) je bila sprejeta.

Seveda vas ne bi smelo presenetit da sem si od zmeraj želela eno tako pinupish obleko. Ker sem po merah vseeno bližje idealu tistega, kot tega časa. Nekoč v prihodnosti sem imela namen kupit knjigo od Gertie in si zašit celo vinatge garderobo, ampak to bi se naj zgodilo enkrat… potem…  zdaj, pa jo bom verjetno malo bolj aktivno iskala po knjigarnah iz druge druge…

Na mojem mini skrivnem tečaju sme se tako ogromno ogromno ogromno naučila. Če razmišljate o udeležitvi, zadeve, pa niste ziher, ker ni najbolj poceni, toplo (vroče) priporočam. Jaz sme se v dveh seansah naučila več kot prej v nekaj letih. Čeprav je verjetno pametno, da si preden greš tja vseeno malo pogledaš razne tutoriale sam, tako je tudi meni šlo precej hitreje kot začetnicam. Ta obleka ni zgolj bolj ali manj popolnoma prilagojena mojim meram, ampak je prva obleka, za katero si upam hvaliti tudi z njeno notranjostjo IN zadrgo.

Kot je očitno sem na tečaju tudi prvič v življenju stopila v stik z entalrco, skrivnostno napravo za finiširanje robov blaga, ki sme jo zmeraj občudovala, ampak si je (ne vem zakaj) nikoli nisem kupla. Ker jo rabim. Nujno. Zdaj takoj. (Seveda se da preživet tudi brez nje, samo če je pa taaaaak faaaaaaajn.)

Seveda je oblekina popolnost od mene zahtevala, da sme se uredila za fotošuting, ampak žal njena popolnost ne spremeni dejstva, da sem še zmeraj med top 3 najmanj fotogeničnimi ljudmi na svetu. Upam, da vsaj Ari malo popravi vse skupaj :D

Not really.

  • Share/Bookmark

sredini štirje: poletni šiviljski projekti

O tem koliko sred je minilo brez da bi karkoli napisala na blog bomo molčali. To sredo bom objavila, kot obljubo sami sebi in morda navdih za druge hobi šivilje, 4 projekte, ki jih imam to poletje namen izpeljat.  (mimogrede, dejansko vsak mesec zašijem neko oblačilo ampak niso vsa dovolj zanimiva za objavo na blogu :) Za majsko bom verjetno nekega dne nardila fotošuting…). Blaga imam še dosti preveč (naj ga selim v Anglijo ali ne? to bo tu vprašanje…), ampak sem ga kljub temu še malo kupla, tako da bo res treba šivat:) Da je vse skupaj bolj pestro je moj primarni šivalni stroj potreben servisa, zato znova uporabljam Lidlovega in ugotavljam, da sploh ni slab. Upam, da to prepričanje ohranim (in da gospod serviser čimprej pride po Brotherja in ga čimprej vrne…)

Kakorkoli tukaj projekti (od tistega ki ga hočem izvest najprej so tistega, ki ga bom na koncu)

4. Asimetrična črna jakna.

Za tole sme si kupla malo debelejši črni bombaž in celo kroj na netu, ampak zdaj mi je zmanjkalo tonerja v printerju, zato bo projekt čakal, da pridem do centra mesta:) Rabim jo kot alternativo usnjeni jakni, ki je zdaj tako zelo moderna ampak meni pleather ni ne vem kako všeč, pravo usnje pa je predrago (in malo neetično). So mi pa všeč vsi stajlingi sorazmerno fancy oblekic(ki jih imam ene par…) in teh jaken ki vse skuapj naredijo malo bolj casual.

3. Mala črna obleka

V moji omari dejansko ni male črne obleke, za to je skrajni čas, da jo zašijem. Prav tako imam skriti namen obleči jo na zagovor diplome, ki se bo nekega dne moral zgoditi. Uporabila bom tale kroj za obleko, črno in rahlo elastično blago, kovinsko zadrgo in namesto dolgih rokavov pa bom naredila “cap sleves” in sicer iz umetnega usnja (toliko ga prenesem). Ker je to tudi zdaj super moderno:) In ker ga imam. In narejeni bodo tako, da jih bom brez problema odstranila, ko zadeva pride iz mode.

Plus, na crafsterju imajo mini šiviljsko tekmovanje LBD in če zmagaš verjetno dobiš nek kroj in klobuček. In v Anglijo ne morem brez klobučka…

2. Nekaj spodnje-perilastega

Zmeraj me je privlačila ideja o tem, da bi si sama šivala modrčke (ker je kupovanje le teh zmeraj muka). Ampak verjetno bom začela s kakimi spodnjimi hlačami in na izi korzetkom. Oh in zmeraj sem si želela tako svileno jutranjo haljo, ampak zanjo nimam dovolj materiala … must.not.buy.more.fabric.

1. Weekender bag iz The bag making bible

Weekender torbe so teoretično malo večje trobe, v katere spraviš potrebščine za romantičen vikend pobeg . Prav tako so ponavadi ravno prave velikosti, da pašejo v lowbudget standarde carry-on prtljage. Tako da nujno potrebujem enega:) mimogrede, na tem linku je zastonj kroj za eno drugo torbo iz te knjige.  In če si se slučajno začela počasi ukvarjat s šivanjem, specifično torbic, res toplo priporočam nakup te knjige, ker je polna informacij in lepih krojev. Jaz sem do zdaj zašila 3 torbe iz nje in vse so super in navodila so bila odlična.

  • Share/Bookmark

Kreativna izmenjava:zaključek

S koncem maja se je zaključil tudi prvi (in verjetno zadnji:)) swap, ki sme ga organizirala. Ugotovila sem, da so moji strahovi povezani z organizacijo zadev povsem upravičeni, ker sem neorganiziran človek in slaba vodja projektov:)

Ampak ne bom vam težila z vsemi mojim napakami, pokazat vam želim kaj sme naredila za svojo partnerko Ireno in kaj je ona naredila zame.

Jaz sem za njo:

-zašila torbo iz blaga, ki mi je ostal od cape-a, ki ima en žep na zadrgo z zelo pisanim blagom, drugače je pa precej črna:);
-prvič kupla urban threads design in prvič uspela zašila čipko z vezilnim strojem, iz katere sem naredila verižico,
- narila in-the-hoop drobižnico (zadevo je šivalni stroj zašil sam, jaz sem zgolj vpenjala zadeve v okvir za vezenje),
-ustvarla sem design za vezenje in ga bolj ali man uspešno izvezla. Vpela sme ga v lesen okvir za vezenje in ga malo okrasila, da je za na steno;
-paketu pa sem dodala še par malenkosti (z blagom oblečene gumbe, nalepke, prstan, revijo).

V zameno sme dobila:

-fotko najbolj prikupne mačke EVER, kr ne morem se je nagledat:D;
-verižico;
-zadevo ki bi lahko bila tudi verižica ali trak za lase, ampak jo jaz uporabljam kot zapestnico (nadela sem jo za Rails Girls MB in dobila kar nekaj pohval:));
-dva zaštrikana? ovratnika, ki pa ju bom nosla v teoretično mrzlih mesecih (imam neko dokaj iracionalno prepričanje da lahko zadeve iz volne nosiš samo jeseni in pozimi:) čeprav temperature so primerne, tako da…)
-in nekaj vitage gumbov.
Vse mi je res všeč, tako da s tega stališča sem s swapom zadovoljna:)

Od ostalih parov sem dobila kar nekaj potrditev, da so bile stvari poslane in prejete, ampak še nič linkov do fotografij. Ako ne dobim linkov kmalu, bom fotografije, ki sem jih dobila objavla sama, ampak udeleženke, če berete: pošljite mi več slik! :)

  • Share/Bookmark

Najboljši reality show EVER

Zdaj verjetno že veste, da dosti preveč gledam “televizijo”. Amapk nikoli vam še nisem priznala, da polek vseh 18000 kolikortoliko kvalitetnih serij, ki ji spremljam, rada gledam tudi take tekmovalne reality showe. V smislu The biggest looser (največji zgubljenec, LOL), Master chef in Project Runway. Do zdaj sta si prvo mesto na moji lestvici priljubljenosti delila Project Runway in Masterchef – prvi zato ker v njem šivajo, očitno, drugi pa zato ker je Gordon Ramsey badass in ker je show za katerega si lahko predstavljam, da bi se ga, če bi bila v kaki drugi državi, mogoče lahko udeležila in sigurno zmagala (pomnimo, te zadeve se dogajajo v moji domišljiji).

Zdaj pa sem preko enega svojih najljubših šiviljskih blogv odkrila britanski reality show, ki ne samo da združuje Mastercefa in Project Runway, ampak dejansko eliminira vse nadležne aspekte tistih dveh oddaj in je ena sama simpatičnost. Imenuje se The great british Seewing Bee in kot ste verjetno že sklepali (ako poznate vse te oddaje), gre za to, da iščejo najboljšo hobi šiviljo/krojača v VB. Ampak koncept, ki je očtino pisan ka kožo gledalcem, kot sem jaz, sploh ni vse kar me navdušuje.

Najprej, popolnoma vsi nastopajoči so neverjetno simpatični. Voditeljica, oba člana komisije (zanana učitljica šivanja in znan krojač) in vseh 8 tekmovalcev. Nihče ne deluje naduto, nihče nikogar ne nadira, nobenega šimfanja za hrbti ne v odmori med nalogami. Prvazaprav grejo tekmovalci zmeraj, ko nalogo zaključijo, skupaj na čaj v sosednjo kavarno. In izgledajo kot da s eprav po britansko zabavajo. Moja najlubša tekmovalka je Ann, ki je stara 81 (ne, ni typo, ena in OSEMDESET) in ima največ skillsov in očitno zmaguje. Prav tako pa tekmujejo še tovornjakar, ki si rad šiva steampunk kostume; 40-letni flamboyant trener aerobike, taka tipična angleška mama, neverjetno rpikupna vintiage Tilly, itd.

Ampak to še zmeraj ni vse, kar me navdušuje. Med oddajo so dejansko segmenti, ki ti razložijo kako se kaj naredi in zakaj se točno tako naredi (ob animacijah) in en zgodvinski segment, ki pokaže kako je nekja nastalo. V prvih dveh oddajah sme se tako naučila kdo in zakaj je izumil šiviljske kroje, ki jih lahko kupiš na papriju (take Burda zadeve) in kdo se je prvi spomnil, da bodo moške hlače take kot pač so danes moške hlače in zakaj. Sweet! Oh, in vse se dogaja v predelu Londona, kamor se bom verjetno preselila :)

Edina negativna stvar je, da so vsega skupaj zgolj 4 deli (ker zadeva ni niti najmanj razvlečena.). :( Vsi pa so za nas dostopni kar lepo na youtubeu. Tukaj je prvi. Res TOPLO (če to ni očitno iz zgornjega slavospeva) priporočam ogled vsem, ki jih zanima šivanje (in znajo angleško).

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Baby steps

Pa se je začelo. Moje prijateljice rojevajo. In preden sem prvič vidla obraz novega mini zemljana sem bila zgolj rahlo znervirana ob tem dejstvu (no, in vesela za bodoča starša, ampak …) v smislu “everybody is growing up, and I’m just sitting here, mastrubating doing nothing”. Ampak … it’s the cutest baby ever (itak) in ne vem zakaj točno, ampak zdaj se mi zdi povsem logično, da se to dogaja. Sovrstnice rojevajo in ne bom lagala, nekaj trenutnkov so me ščemeli jajčniki. Na srečo sem dovolj racionalna da vem, da pravzaprav v resnici nočem otrok (nikoli. res.).

Kakorkoli, tole masovno rojevanje, ki se ima sklepajoč po naravnem toku dogodkov dogajati v mojem okolju, ima tudi poztivne lastnosti zame. Končno bom lahko masovno šivala minitaurne stvari, ki so nenormalno prikupne (in jih je dosti težje šivat kot bi si človek, ob gledanju tutorialov na netu, mislil.). Mali Dorotej (v resnici mu ni tako ime, ampak tako smo ga s prijateljicami krstile, ko je bil še varno v maminem trebuhu in ga bomo tako tudi zmeraj imenovale:)) je tako dobil:

Slinček in male copatke. Naj poudarim, da sem zašila 4 copatke in potem izbrala dva, ki sta si bila najbolj podobna. Čeprav sta v realnosti še zmeraj precej različna:)

In pa tag blanket. Napis na njem je sicer spet ripoff urbanthreads designa (ampak zdaj, ko imam mini službo, bom nekaj kupla pri njih. obljubim :) ). Če je na svetu otrok, ki bo odrasel v nerda (v najboljšem pomenu te besede, seveda) je to Dorotej. Njegov oče je profesionalni igralec računalniških igrc (no, ok, novinar s področja računalniške zabave), njegova mama pa je prebrala več knjig kot kdorkoli, ki ga poznam. Tag blanket je sicer taka izobraževalna/pomirjevalna igrača, ki jo lahko sam nardiš za minimikro ljudi. Ker dojenčki svet spozavajo z dotikom, jim tale odejica, ki ima v rob všite trakce različnih tekstur, širin in dolžin, pomaga razvijati čute. So it’s a Nerd trainer :)

  • Share/Bookmark

Swa(m)ped

En teden sem bila na počitnicah v Slovenj Gradcu in sem vzela s sabo zgolj laptop, ne pa tudi polnilca, tako da sem sklenla, da je to znak, da rabim distanco od računalnika. In posledično nisem pisala ne bloga, ne česarkoli drugega (khm, diplomske,khm.) Sem se pa končno lotla branja American gods od Neila Gaimana (napisal je, npr. Coraline, ako ga ne poznate. In poročen je z Amando Palmer:)) in upam, da me zadeva na koncu ne bo razočarala (kot je menda zančilno za njegove knjige: neverjetno jih nabilda, potem je pa tak… beden konec) ker sem trenutno precej navdušena nad njo. In HBO bo nardil serijo po njej, OMG!OMG!OMG!

Ampak ker vam nočem ne vem koliko težiti s stvarmi, ki vas vbistvu ne zanimajo, bom tokrat po dolgem času objavla kaj sem pripravila za enega izmed swapov (zamenjav), ki se jih udeležujem na Crafsterju(kar vas zagotvo pune zanime). To je bil 18. po vrsti in ne vem zakaj ponavadi ne pokažem, kaj sem nardila, ker se večinokrat precej potrudim. No, dostikrat swape izkoriščam tudi za eksperimentiranje s kako tehniko, ki je zanimiva, ampak ustvarja stvari, ki jih jaz ne bi uporabljala. (kot ta torbica). In vaje v strojnem vezenju, seveda:)) Tokratna tema swapa je bila uradno “crafty detective”, kar pomeni, da si morala čimbolj podorobno raziskati zanimanja in želje in druge preference prejemnice tvojega paketa, ker z njim ne smeš komunicirat. Drugi del detektiranja bo namreč nastopil, ko dobiš paket, ker moraš ugotvit katera udeleženeka swapa ti ga je poslala. Za razliko od normalnih swapov si paketa ne izmenjata dve osebi, ampak nekomu pošlješ paket in nekdo drug ga pošlje tebi. Všeč so mi ti swapi, pri katerih je velika verjetnost, da boš dobil nekaj kar ti je všeč, in ne swapi, ki sem se jih nekoč udeleževala in so na neko temo (npr. Disney) in na koncu dobiš kr nekaj, kar ti sploh ni všeč. Mimogrede, ljudje me zmeraj sprašujejo kje sem dobila kako kul stvar, kot so zanimiv papirčki za cupcakae, ali pa kaka neverjetno lepo zaštrikana kapa, ali pa kaka torbica. In odgovor je vedno: “Od ene američanke/kandčanke/random nacija”. Swapanje toplo priporočam vsem, ki radi ročno ustvarjajo, ker je potem vsakič, ko dobiš paket, kot na božično jutro; vedno imaš navdih za ustvarjanje; punce iz drugih kontinentov ti pošiljajo lokalno čokolado in poštnina v ZDA/drug kontinet ponavadi ne preseže 10€. Lani sem enkrat dobila paket vreden vsaj 50$, z wilton orodjem za okraševanje tort, dragimi cvirni, več vrstami aromatizirane kave, čokolado, blagom… Sodelujejo namreč tudi očitno bogate ameriške upokojenke, ki jim je vseeno koliko zapravijo. Jaz sem včasih sicer tudi kr zapravljala za materiale, ampak zdaj se trudim zgolj praznit svojo zalogo, ki je več kot dovolj velika. Tako da, tokratni paket me je stal (nimam pojma kolko sem nekoč dala za uporabljene materiale:)) 9€ za poštnino v Texas. In v njem je bilo… (swap je zahteval da narediš nekaj velikega (večk kot 2 uri dela), nekaj srednjega (od 1-2 uri dela) in nekaj majhnega (manj kot ura). Seveda pa lahko dodajaš bonuse, svobodno interpetiraš velikosti.

Polno zadev z inicialkami prejemnice. Nedavno se je poročila in je zelo navdušena nad svojim novim imenom. (te štejejo kot medium)

Tazdnja je bila torbica za mejkap, ki se zvije in je, priznam, ne ravno 100% posrečena, ker sem jo šivala v zadnjih urah pred odhodom v SG in me je šivalni stroj preveč zajebaval. Punca ima, mimogrede, rada tulipane (zato hoop) in turkizno/zeleno/modro, roza, vzorec vrtnic in njena najlubša žival je metulj. (insulin, anyone?) Tele diagonale na žepih so čisto zanalašč. Ja. Mejkap stvari so različno vlke, ne? Ne?

Traka za lase, za tek. To je daleč najlažje nardit. (in zato small)

In pa še tavelika zadeva: krilo. Če mi ta mesec ne uspe nič drugega za oblečt zašit, bom to štela v svojo novoletno zaobljubo. Upam, da ga bo nosla:) Specifično si je zaželela ta stil(“peasant skirt”) in rekla, da je “shabby chick roses” njen najlubši vzorec na blagu… Sicer ga je pa nevrjetno lahko nardit in šteje kot velik artikl zato, ker je fizično velik. No, če štejemo iskanje tutoriala na netu, rezanje blaga in šivanje je bilo mogoče 2 uri… Sploh zato, ker je bilo najprej premalo(najprej sme upoštevala mere njenega pasa, ne bokov. stupidstipidme) in sem potem odrezala zgornjo tretjino, dodala novo spondjo tretjino in nanovo zašila podlogo (btw ni tretjina ekstremno čudna beseda? resno, poglejete kake črke so noter. Prebrite jo počasi na glas. bljah.) Če bi ga še kdo rad šival, tukaj tutorial, ki sem ga uporabla.

In ko smo že pri tem, swapa kdo v Sloveiji? Vem da takul ljudje, ki delajo kul stvari, kdaj kaj zamenjajo. Kaj pa mi, ki se nam ne posreči čisto vse, ne prodajamo svojih izdelkov in jih ne proizvajamo masovno in nismo tako kul:)?

  • Share/Bookmark

Recikliranje kravat

Pani (moj oče) se je odločil resno pospraviti svojo omaro (v kateri je približno 3x več cot kot v moji ali katerikoli drugi povprečni ženski omari, btw). Tako sem v dar “za šivanje in to” dobila eno malo vrečko “staromodnih kravat, ki je res ne more nosit”. Verjetno jih je dosti še od dedka, ker so res … oldschool. Kravate so tak, še kr prliljubljen material za recikliranje v DIY svetu, navsezdanje je vedno nekje nekdo, ki jih meče nekaj proč in ponavadi imajo še kr zanimive vzorce. Problem je, da se meni osebno večina teh recikliranih zadev zdi še kr… neprivlačna. Sem pa malo googlala in našla par idej , ki lahko verjetno izpadejo čisto simpatično, če se jih prav lotiš. In seveda je morala ena kravata takoj postati Arijeva kmašna ovratnica :D (Pa naj še kdo reče, da ni najboilj čeden pes na svetu…)

Tukaj pa potem še malo navidha… Najprej nekaj znimivih možnosti za modne dodatke:

obi pas, 2 zanimiv ovratnik, 3 verižica

In torbice… Tisto tamalo na koncu sem enkrat nardila za en swap in je blazno lahko nardit in dejansko uporabno. Just saying.

clutch, 2 mini torbica, 3 torba, 4 torbica za drobnarije

Za dom…

1 povšter, 2 venec, 3 povšter 2

In za… random:)

kača, pas za kitaro

  • Share/Bookmark

LRD- mala rdeča oblekica

Februar gre h koncu in dejansko mi uspeva držati se novoletne zaobljube ( o tem kako bom več šivala). Ne samo to, po enem letu sem končno pospravla in reorganizirala svojo šivalnico in nanovo odkrila prave zaklade blaga. Kot rdečo volno, katere nakupa se sploh ne spomnim, je pa popolna za projekt „rdeča zimska obleka“, ki ga imam v mislih od članka o rdečih oblekah na Burda Style. Ker je bil kos vseeno ne ravno velik, sem se odločla za vsak slučaj kombinirat z žametom, ki ga imam še iz Amsterdama. (Ja, moji kupi blaga so gigantski. Zato je nastala še nova zaobljuba: letos ne kupujem blaga, dokler ne porabim vsaj 80% velikih kosov, ki jih imam). Kroj za zgornji del sem imela že veliko časa pripravljen – prerisan in izrezan iz Burda style 10/ 2010, s tem da sem tokrat izpustila rokave (ker sem vedla, da jo bom nosla čez bluze in majice) in malo sem zmanjšala sprednji razporek, ker preprosto nisem prerisala črt, ki označujejo do kot bi moral bit :D

Povsem druga zgodba je krilo. Burdin korj predlaga nekaj gidantskega za kar nisem imela dovolj blaga. Zato sme najprej nardila čisto simpl nabrano krilo (ko dva pravokotnika zašiješ skupaj in zgornji del nabereš), ampak je zaradi višine pasu in trdote volne obleka zgleda kot obleka za nosečnice. Včasih bi vse skupaj pustial tako in tarobla in mogoče 2x onlekla, potem pa obupala. Ampak moja novoletna zaobljuba je bila „obleke, ki jih bom dejansko nosla“, za to sem jo razparala in se odločla za tele pregibe (pleats, ve kdo kak je to v resnici v slovenščini:)?). In jih najprej nardila na random na eni strani. Potem pa se mi je zazdelo da bi bilo fino, če bi se ta prvi pregib poravnal s šivom iz zgornjega dela obleke in sem še enkrat razparala in še enkrat šivala. Tak hudo sme se potrudla. Celo bucike sme uporabljala in to navsezadnje ni kar tako!:) In zdaj mi je precej všeč kako mi poudari pas, ker so pregibi malo zašiti in se začenjo razpirat komaj pod njim.

Odzadaj imam samo to sliko, kjer je obleka malo odprta, ker sme pred slikanjem pozabla prosit Norba, da mi jo do konca zapre:) Ampak samo toliko, da približno vidite kako izgleda še iz te perspektive.

Zgornji del ima celo podlogo, za katero sme uporaba vintage blago od babice, ampak pravila o nekupovanju in porabljanju zalog so pravila. Šivanje mi je vsega skupaj z rezanjem blaga vred( s tem da nisem rabla prerisovat kroja, kar ponavadi vzame 100 let, ker je iskanje pravih linij na Burdinih listih včasih pravi lov za zakladom) kakih 8 ur. Mogoče 10. Od tega je bila najmanj 1 paranje:D

Mene spominja, sploh v tej kombinaciji z belo bluzu na dirndl in komaj čakam da grem z njo v Isabello in spijem kako dobro pivo. Norb je po drugi strani rekel, da je taka obleka za v gozd. Al pa tržnico. Kakorkoli, meni je vešč:)

  • Share/Bookmark

Ogrinjalo? Pončo? kakorkoli, chveron cape!

Ne vem, če sem vam to kdaj povedala, verjetno sem vam, ker vam tako ali tako povem preveč, ampak bom zdaj za zabavo ponovila. Ko sem bila še majhna, še pred osnovno šolo, torej sem bila stara nekje 5, sem si zares, ampak ZARES želela postat manekenka. Tako zelo, da sem šla celo v nek maneknski tečaj. Od katerega se spomnim samo to, da so vsi govorili kako je ena punca sicer lušna, ampak ritasta (tečaja so se udležile tudi zame takrat odrasle punce, tako da sumim, da so bile stare okrog 16.) Tako so me naučili zgolj skrajno kritičnega pogleda na lastno telo. Slike, ki jih objavljam danes so verjetno najboljši dokaz, da so otroške sanje skrajno nerealne in nemune. Verjetno sem med tremi najbolj nefotogeničnimi osebami na svetu. Ali pa je kriva Norbova od tobogana poškodovana roka, s katero me je bil prisiljen slikat? Ampak namen tega posta na srečo ni izkazovati moj manekenski potencial, ampak se hvalit z mojim zadnjim šiviljskim projektom.

Odkar so modreni capei, za katere nimam pametnega prevoda ker prav gotvo niso pončoti (ponoč nima gumbov!) in so morda ogrinjala (ampak ogrinjalo zveni kot nek kos blaga, ki si ga pač ogrneš in nikakor ne konotira truda, ki sem ga vložila v šivanje tegale), sem si neskočno želela svojega. In sem si ga morala zašiti (ker jih nikjer ne pordajajo. ali pa jaz ne hodim v trgovine. eno od tega).

Osnovan je na tem “brezplačnem” kroju, ki pa se je izkazal za ne tako brezplačnega -če bi ga želela printat, bi morala nekaj plačat- za to sem zadevo rešla tako, da sem zlepla skupaj enako količino a4 listov kot je na ekranu in potem približno prerisala vse skupaj. In potem zimprovizirala še nek ovratnik (ki ga na korju ni). Najtežje je bilo skonstruirat podlago, ker je to prva podložena stvar, ki sem jo kadarkoli zašila(torbice ne štejejo), ampak bi rekla, da mi je še kr uspelo. In roza je. How awesome is that? Sicer sem si želela še bolj ciklamasto roza podlago, ampak je v trgovini žal niso imeli. Vedno so me navduševala zimska vrhnja oblačila z roza podlago, pojma nimam zakaj.

Seveda nisem imela pojma kako v resnici zašiješ tele odprtine za roke in nekaj časa je bil cape povsem brez njih in sem razmišljala o opustitvi namena njihovega šivanja. Potem pa sem se  odločla, da se bom znašla po svoje. Zašila sem nekaj podbnega dvema ogromnima gumbincama, potem pa čeznju zašila črna volnena pravokotnika. In ja, nista ravno na popolnoma enaki višini in pod popolnoma enakim kotom, ampak od vseh teh poševnih črt te boli glava, če poskuaš bit preveč natnačen:) Važno je pač, da lahko dam roke iz capea in kepam Arija kolikor me je volja.

Ne glede na vse nepopolnosti bi rekla, da je tale cape eden izmed mojih bolj posrečenih šiviljskih projektov in me ga ne bo sram nositi v javnost. In čeprav je projekt po delih trajal 3 mesece, me je navdihnil za edino novoletno zaobljubo: letos bom na mesec zašila najmanj eno stvar za oblečt, ki jo bom potem dejansko nosla. Upam, da boste navijali zame:)

  • Share/Bookmark