Bober


Recikliranje stebelne zelene

Lahko bi se pretvarjala, da je tale projekt namenjen šparanju. In malo tudi je. Ampak zelena je v tescotu bolj ali manj najbolj poceni zelenjava (2 šopa za funt), tako da lahko priznam, da sem se tega lotla prevsem za to, ker sem nekaj podobnega vidla na pinterestu in sklenla, da hočem sporbat. Stebelna zelena je navsezadnje med mojim top 3 zelenjavi. In čisto malo pogrešam zemljo za nohti, za to se moram lotevat takih mini vrtičkastih projektov.

Za tole boste potrebovali šop zelene, lonček in zemljo. Najprej morate zeleno, ko jo imate pač namen uporabiti, odrezati kake 5 cm nad spodnjim delom. Nekateri ljude kar tole zakopljejo v zemljo, ampak to ne niti približno tako zabavno kot če tele odrezane koščke daš v čiiisto malo vode na globlji krožnik in jih en teden pustiš na okenski polici. Vsake 2-3 dni je vodo potrebno zamenjati, v tem času pa se lahko veselite sprememb, ki se dogajajo. Rumenkasti mali listki v samem jedru bodo najprej postali zeleni, potem pa bodo počasi začeli poganjati.

Po enem tednu je čas za to da vse skupaj presadimo v zemljo. V splošnem duhu ponven uporabe predmetov, ki bi jih drugače zavrgla, sem se odločila namesto lončkov uporabiti dve konzervi od pelatov, ki sme jima na dno naredila par lukenj s šraufncigerjem, da lahko spodaj odteka voda.

Lonček napolnimo do približno dveh tretjin in vanj položimo zeleno. Celotno zadeve, z izjemo majnih zelenih poganjkov, potem zakopljemo v zemljo.

Postavimo na bolj ali manj sončen del vrta ali okensko polico in čakamo. Menda bo zrasla nova stebelna zelena… . Enako se da menda delati tudi s solato in prvi odrezek ledenke se že namaka. Ampak več o tem in napredovanju tele zelen v prihodnosti Stay tuned! :D

(jap, namen te slike je hvaljenje s tem kako nama uspeva bazilka. Le to sma za 1 funt kupla v teskotu in očitno ji pri nama zelo paše.)

*update: 3. september- tako izgleda zelena po skoraj treh tednih. Zdi se mi, da je zadnji teden malo nehala rast, mogoče je že premerzlo ali pa dobi premalo sonca, ne bi vedela. Zraven je na sliki tudi por, ki raste iz ostankov mini pora kupljenega v trgovini:)

  • Share/Bookmark

Čisto pravi piknik

Z Norbom se o marsičem ne strinjama in eno zmed takih globoko zasidranih nestrinjanj je tudi pomen besede “Piknik”. Po mojem piknik pomeni, da vzameš odejico, košaro polno dobrot (od nekdaj sme si želela posebno piknik košaro in Norb mi je željo končno izpolnil <3) in greš nekam ven, sedet na travo in jest zadeve iz košarice. Norb trdi, da piknik pomeni, da kupiš meso, zakuriš ogenj (magari na čisto navadnem plinskem žaru), ponavadi na terasi, spečeš meso in ga v družbi prijateljev in piva poješ.

Končno sma oba koncepta združila in prvič sončno soboto preživela povsem po Londonsko. V kovček za piknik sem spakirala marinirane piščančje prsi, testenisko solato, pivo in žar (Norb je že pred kar nekaj leti od mene v dar dobil prenosni žar, ki se zloži v 10 cm dolgo tubo. Potem si je kupil še zložljivo podlago za oglje, ampak ker smo imeli v Sloveniji zmeraj na voljo veliki plinski žar, ga skoraj nikoli nismo uporabljali). S prijatelji smo se odpravili v Victoria park (le ta je od milion parkov, ki sme jih do zdaj v Londonu spoznala, daleč najsimpatičnejši) in potem smo, tako kot nemalo skupinic okrog nas, zakurili svoj mali žar in piknikovali.

Dan smo zaključili s turnirjem spidmintona, ki opazujoče angleže zmeraj preseneti (is it tenis, is it squash? is it badminton?wtf is it?!?) in jaz sem sedemindvajesttisočič do konca prebrala 6. del Harrya Potterja (ne morem pomagat, vedno ko pridem v Anglijo dobim neskončno željo po tem, da bi ga brala:)). In čisto čisto počasi, čeprav ne zares, mi je postalo jasno, da živim v Veliki Britaniji. Ne v Londonu. Big ben in Temza in podobne zadeve so v moji glavi še zmeraj na stotine kilometrov proč.

ps: piščanec je mariniran v mešanici dijonske gorčice, olivnega olja, svežih zelišč in ketchupa. Solata je s testeninami, maldo špinačo, korenčkom, zeleno in svežim kozjim sirom. Po vrhu je zgolj olivno olje in malo balsamica. Njomnjom.

  • Share/Bookmark

home is where the wifi connects automatically

Pa sma preseljena v nov dom. Malo bolj proč od kozic, ampak čisto blizu nove nedeljske tržnice, zaradi katere poučeni ta del menda imenujejo “The new Nothing Hill”. Sobi imata neverjetno visoke strope, najina postelja je neverjetno nizka, omara pa gromozansko velika, zato se počutim tukaj še bolj tuje. Kot da sem splezala po fižolovki in zašla v velikanov grad.

Tale specifični del Hackneya, kamor sma se preselili, se imenuje tako kot izjemno znan angleški kitarist (in pevec) in je še bolj etnično raznolik. Po cesti se sprehajajo ženske, ki se jim izpod burk vidijo zgolj oči, skupine dečkov in moških, ki jim izpod klobukov od sredaj molijo dolgi črni kodri, temnoploti moški s turbani, …. in tu in tam kak beli hipster. Sosedi imajo cel vrt spremenjen v half pipe, najin mrzlostric landlord govori odlično slovensko in za dobrodošlico nama je njegova mama mrzalprateta?, kupila posteljnino z Uninon Jackom. In je strašno fajn tukaj, v teskotu imajo tako veliko področje »world fooda«, da ga verjetno nikoli ne bom dodobra spoznala, da o turških trgovinah naokrog sploh ne govorim. Pri turkih lahko kupiš tudi ajver (z E, ne A na koncu, ampak čisto enako dober) in vegeto in podobne stvari, ki te lahko spomnijo na dom. In baklave, za katere nihče ne razume, da si želiš kupit samo 2, ja 2, tako za prigriznit. Ker so tako odlične.

Kupila sma si že 5 malih sadik zelišč, 3 na flower marketu na Columbia road, ki je neverjetno zabavno kulturno doživetje (nekega dne bom napisala kaj več o vseh sobotnih in nedeljskih tržnicah tod naokrog) in kamor si boma naslednjo nedeljo šla kupit drevo. Ker lahko. In stane 8 funtov. V lidlu imajo ta teden šivalni stroj in z veliko težavo se zadržujem, da si ga ne bi kupla. Ampak najprej rabima še eno pisalno mizo in internet. Pa košarico za sadje. Vse ostalo naju je že pričakalo doma. Prvo jutro sma tako morala proslaviti s čisto pravim angleškim zajtrkom… :)

  • Share/Bookmark

Summer in the city

V Londonu naju je pričakalo poletje. Že ves teden hodim naokrog z  rahlo ožganim nosom in bolečimi stopali. V 5ih dneh sem naredila več korakov kot prej v celem mesecu. (ok, pretiravam ampak ne tako zelo. 68.000 približno). Vse je še zmeraj neskončo abstraktno in dokler se ne prestavima v mrzlostričevo stanovanje (v katerega sma verjetno dokaj sumljivo strmela včeraj, ko sma se od trenutnega bivališča pri Norbovem mentorju sprehodila do tja) in ga ne vzamem za svojega, verjetno ne bom dojela da zdaj živim tukaj. Med turško mafijo in hipsteriji. Čisto blizu kozic in prosto sprehajajočih se kur. Med opečnatimi hišami, ki delujejo kot da so daleč proč od velemesta. Pa niso. Zadnjič sma kolesarla/ pešačla do centra in moje dojemanje sveta je trenutno tako prenasičeno, da se mi sploh ni zdelo čudno parkirati kolo tam nekje v okolici Kings crossa. Ali se peljati na vrhu rdečega dvonadstropnega avtobusa. Jest dumpling in pri Norbu pikat malo japonskih rezancev in pri J. malo venezuelske hrane in potem pojest še eno porcijo nizozemskih palačink (oh the glorius street food on Brick road). Vsega je prevečveč. In sem navdušena in prestrašena, da zdaj baje živim tukaj. Stanujem. Živim. In vse predstave kako bo tukaj, so bile lažne. Andy Bates sploh ne prodaja svojih škotskih jajc.

  • Share/Bookmark

vmesje

Zdi se mi, kot da moram nekaj napisat, ker zbiram vse Zadnje  zadnje dni. Zadnji sprehod po Hribu, zadnje popivanja na Slomšku, zadnji maček v moji postelji. Nagnjenje k melodramatiziranju imam že od nekdaj, zato se zdi neki ravni moje zavesti edino logično, da napišem še tole zadnjo objavo iz moje mize. Pa ne morem, nekje pri zadnjih prstnih členkih se kopičijo črke, ker ne znajo sestaviti smiselnih besed, kaj šele stavkov.

Spet, vem, da pretiravam. Ampak ne znam drugače. Cmok v mojem grlu je napolnjen z neko čisto novo obliko strahu, čeprav bi si človek mislil, da pri vseh mojih vsakodnevnih strahovih take ne obstajajo. In v hiši zgleda vse še zmeraj tako kot zmeraj- ničesar še nisem zložila iz omare proti potvalki, na šivalni mizi je na 3/4 končana jakna, ki nikoli ne bo dočakala konca in povsod na okrog povprečni kreativni kaos, s katerim se ne nameravam spopadat pred odhodom.

Najhujše je biti nekje vmes in čakati s popolnim zavedanjem, da je prepozno, da se lotim česa pametnega do odhoda in prezgodaj, da se čisto zares poslovim.

Well, my bags are not packed and I am in no way ready to go, but…

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Hipster volkec (give-away?)

Odkar sme na UT prvič zagledala tegale geometričnega-etničnega-hipsterskega volkca, sem vedla da ga HOČEM na nekem kosu oblačila.  Kmalu sem ugotovila tudi, da hočem, da se naseli na neko črno jakno, ki bo odlična protiutež dekliškim poletnim oblekam ob večerih. Nekaj časa sem razmišljala o tem da bi eno staro jakno pobarvala na črno, potem sem gledala v second hand shopu, če majo kako, dokler nisem sklenla, da si jo pač zašijem. Ampak ta objava ni o jakni. Jakna je še v kosih na stolu poleg mene in bo očitno edina iz seznama, ki mi jo bo pred selitvijo, upam, uspelo zašiti. (F* me sideways. čez malo več kot en teden bom živela v Londonu.)
*zdaj sem preživela en majhen paničen napad. ampak vrnimo se k pisanju.*


Seveda jakne, ki jo bom z veliko truda zašila, nisem želela na slepo uničit z vezenjem, zato sem vzorec najprej sprobala na ostanku blaga. In je presenetljivo lepo uspel (hvala bogu ima zgolj malo manj kot 10000 šivov. v tem stavku, dejansko, ni sarkazma) in ga nisem želela zgolj zavreči na svojem kupu blaga iz katerega bo morda nekoč nekaj nastalo. (ne bo. v London grem. F….). Zato sem ga uokvirila.
In ker je sam na tem črnem blagu zgledal malo osamljeno, sem sklenla, da ga bom še malo okrasila s temi piramidastimi kovinskimi zadevami, ki so dandanes tako priljubljene (in sem si jih, da jih bom morda ene 8 dala na jakno, 100 naročila iz Kitajske. )

And I like it. Problem je, da ga ne bom nesla v London. Navsezadnje sumim, da ni ravno po Norbovem okusu in ga zato ne bom mogla nikamor obesit.  Zato ga podarjam, ako si ga kdo želi. Tako za slovo. Prvi, ki pod to objavo napiše, da ga bo posvojil, ga dobi. Zastonj. Še poštnino častim – vse kar želim je, da mu nekdo podari prijeten in udoben dom. Ako ga slučajno kdo želi, i have no idea what people like anymore… :)

  • Share/Bookmark

pinupish obleka

Mati so se odločili naučiti se šivati. Tega se je seveda lotila veliko bolj pametno kot jaz in je šla s tem namenom na (v Mariboru edini) tečaj šivanja v Elno. Delno je k njeni modri odločitvi prispevalo to, da že desetletja pozna učiteljico, saj sta sodelavki (mati delajo na bivši tekstilni. in nimam pojma zakaj mi danes na trenutke paše onikanje). Nekega dne me je tako prištulila na tečaj- zastonj in malo na skrivaj.  Moj plan je bil malo posedat naokrog in vprašat tu pa tam kako pametno vprašanje, če bi se ga spomnila, predvsem pa opazovat, ampak se seveda ni končalo s tem. 10 minut po prihodu sem si že zbrala kroj v burdi, mama mi je dala meter pa pol blaga, ki ji je ostal od njenega prvega projekta in odločitev o šivanju nove obelke (ki ni bila nikoli v planu za to poletje) je bila sprejeta.

Seveda vas ne bi smelo presenetit da sem si od zmeraj želela eno tako pinupish obleko. Ker sem po merah vseeno bližje idealu tistega, kot tega časa. Nekoč v prihodnosti sem imela namen kupit knjigo od Gertie in si zašit celo vinatge garderobo, ampak to bi se naj zgodilo enkrat… potem…  zdaj, pa jo bom verjetno malo bolj aktivno iskala po knjigarnah iz druge druge…

Na mojem mini skrivnem tečaju sme se tako ogromno ogromno ogromno naučila. Če razmišljate o udeležitvi, zadeve, pa niste ziher, ker ni najbolj poceni, toplo (vroče) priporočam. Jaz sme se v dveh seansah naučila več kot prej v nekaj letih. Čeprav je verjetno pametno, da si preden greš tja vseeno malo pogledaš razne tutoriale sam, tako je tudi meni šlo precej hitreje kot začetnicam. Ta obleka ni zgolj bolj ali manj popolnoma prilagojena mojim meram, ampak je prva obleka, za katero si upam hvaliti tudi z njeno notranjostjo IN zadrgo.

Kot je očitno sem na tečaju tudi prvič v življenju stopila v stik z entalrco, skrivnostno napravo za finiširanje robov blaga, ki sme jo zmeraj občudovala, ampak si je (ne vem zakaj) nikoli nisem kupla. Ker jo rabim. Nujno. Zdaj takoj. (Seveda se da preživet tudi brez nje, samo če je pa taaaaak faaaaaaajn.)

Seveda je oblekina popolnost od mene zahtevala, da sme se uredila za fotošuting, ampak žal njena popolnost ne spremeni dejstva, da sem še zmeraj med top 3 najmanj fotogeničnimi ljudmi na svetu. Upam, da vsaj Ari malo popravi vse skupaj :D

Not really.

  • Share/Bookmark

morja ne moreš izgubiti

Zdi se mi, da sem nekje, kjer čas ne teče. Če hodiš na morje več let zapored v enak apartma, je vsakič, kot da tisti meseci vmes ne biminili. Morda sem dobila kje kak centimeter in morda so zagradila sosedi kak nov pomol, ampak otok “čez cesto” se ne spreminja in voda je slana in in še zmeraj me je strah skakat v morje, ker ne vem če je res dovolj globoko in še zmeraj se samo učim srfat, ne znam.

Pa je minilo vmes. In še kr mineva. Čez manj kot mesec se selima in sploh me ne rabi biti več tako hudo strah: imava je neverjetno poceni ugodno (850 funtov na mesec + stroški naveszadnje ne moraš imenovati poceni…) in lepo in prenovljeno stanovanje, ki ne samo, da ima spodobno kuhinjo in teraso, ampak premore tudi dnevno sobo z dovolj prostora za moj šivalni kotiček in banjo v kopalnici ter tako združuje vse, kar sem si kadarkoli želela, ampak sumla, da se bom najmanj polovici morala odpovedati. Pa ima vse, tudi lokacijo in ceno in kot bonus ogromno omaro v spalnici (ok, do zdaj sma vidla samo slike ampak…). win-win-win. Nekaj nekje bo moralo iti očitno kmalu hudo narobe, vseh teh čudovitih stvari si nikakor ne zaslužim.

Sploh ker se mi je pisanje zadnje tretjine diplomske ustavilo, ironično, pri mali morski deklici in ne gre nikamor. In samo tako napol berem oglase za službe. in samo tako na pol razmišljam o tem, kaj bo sploh mogoče početi, ko bom tam. Brez diplome. Brez relevnantnih izkušenj. (Brez relevantnih znanj?)

Ampak imam še nekaj dni ledene modrine. V Sloveniji ima zrak menda toliko stopinj kot tukaj morje (na oko 19). In na kindlu še 200 knjig. Še nekaj dni lahko vso svojo sol spiram neopažena. Potem pa se bo menda, počasi, začela resničnost. Za zmeraj.

ps:in psov je vedno več, ja. to tudi.

  • Share/Bookmark

The cake of thrones

Moj dragi je tako kot veliko odraslih fantov precej navdušen nad serijo Igra prestolov. In tudi meni je seveda precej simpatična, četudi sem po prvi sezoni začela brat knjige in sklenla, da jih ne bom nikoliNIKOLInikoli več, ko sem prišla do rdeče poroke. Prejšnje sezone šotem iz protesta bolj ali manj sploh nisem gledala, ampak sem znova začela. Za Khalesi. Ampak njo bo Geroge verjetno ubil čisto malo pred koncem, da bo še bolj bolelo.

In nekako je naletelo, da ima Norb rojstni dan (9.) in zagovor magistrske naloge(10.) tako rekoč na enak dan kot zadnji del 3. sezone. Pa sem dobila idejo, da mu naredim tako GOT torto.

Torta je nastala predvsem za to, ker kao šparama in sem se odločla da mu bom letos raje podarila doma narejene stvari, na koncu pa so njeni skupni stroški nanesli tolko, da bi mu dejansko lahko marsikaj pametnega kupla (15€ za srebrn prah, npr. Sicer ga mam še za ene 100 železnih prestolov, ampak ja…).

Četudi sem že 5x rekla da nikoli več ne bom delala fondanta/tičino mase doma, sem jo spet delala sama. V Klaseku, kjer sme kupla absurdno drag prah je namreč pol kg stane nekje 6 € in jaz sem sklepala, da je bom rabla vsaj kilo (pomoje bi na koncu prišla skozi tudi s pol). In tako kot vedno, se mi ni ravno ne vem kako posrečla, delno verjetno za to ker nikjer (doma. Drugače ga dobiš v lekarni, ampak v nedeljo so zaprte…) nisem našla glicerina in sem ga preprosto izpustila iz recepta. V moji predstavi je bil tale železnih prestol veliko bolj detajliran (in seveda velik, ampak o tem da sem spekla premalo torto za njegovo osnovo bomo molčali…) in dokler ga nisem premazala s srebrnim prahom ni izgledal nikakor. Zdaj vsaj nekak zgleda, tako da se je investicija očitno splačala. Kri je mamina odlična jagodna marmelada, ki je tudi namig kaj se skriva v notranjosti torte.

Spodnji del je nek omaž severu, ker je Norb tako kot večina oboževalcev serije privrženec bolj ali manj iztrebljene rodbine Stark. Tele rdeči listi bi naj bili listi heart treeja (khm, sploh niso nastali za to, ker imam do zdaj nikoli uporabljeno orodje za izdelovanje listov iz fondanta, a-a).

V moji predstavi je bila torta seveda veliko bolj imenitna, ampak rekla bi, da na koncu ni izpadla slabo. Glavno je, da bo slavljencu všeč. (ampak njemu mora biti tako všeč vse, kar pride izpod mojih prstov…) Če je dobra bomo pa še vidli.

  • Share/Bookmark

sredini štirje: poletni šiviljski projekti

O tem koliko sred je minilo brez da bi karkoli napisala na blog bomo molčali. To sredo bom objavila, kot obljubo sami sebi in morda navdih za druge hobi šivilje, 4 projekte, ki jih imam to poletje namen izpeljat.  (mimogrede, dejansko vsak mesec zašijem neko oblačilo ampak niso vsa dovolj zanimiva za objavo na blogu :) Za majsko bom verjetno nekega dne nardila fotošuting…). Blaga imam še dosti preveč (naj ga selim v Anglijo ali ne? to bo tu vprašanje…), ampak sem ga kljub temu še malo kupla, tako da bo res treba šivat:) Da je vse skupaj bolj pestro je moj primarni šivalni stroj potreben servisa, zato znova uporabljam Lidlovega in ugotavljam, da sploh ni slab. Upam, da to prepričanje ohranim (in da gospod serviser čimprej pride po Brotherja in ga čimprej vrne…)

Kakorkoli tukaj projekti (od tistega ki ga hočem izvest najprej so tistega, ki ga bom na koncu)

4. Asimetrična črna jakna.

Za tole sme si kupla malo debelejši črni bombaž in celo kroj na netu, ampak zdaj mi je zmanjkalo tonerja v printerju, zato bo projekt čakal, da pridem do centra mesta:) Rabim jo kot alternativo usnjeni jakni, ki je zdaj tako zelo moderna ampak meni pleather ni ne vem kako všeč, pravo usnje pa je predrago (in malo neetično). So mi pa všeč vsi stajlingi sorazmerno fancy oblekic(ki jih imam ene par…) in teh jaken ki vse skuapj naredijo malo bolj casual.

3. Mala črna obleka

V moji omari dejansko ni male črne obleke, za to je skrajni čas, da jo zašijem. Prav tako imam skriti namen obleči jo na zagovor diplome, ki se bo nekega dne moral zgoditi. Uporabila bom tale kroj za obleko, črno in rahlo elastično blago, kovinsko zadrgo in namesto dolgih rokavov pa bom naredila “cap sleves” in sicer iz umetnega usnja (toliko ga prenesem). Ker je to tudi zdaj super moderno:) In ker ga imam. In narejeni bodo tako, da jih bom brez problema odstranila, ko zadeva pride iz mode.

Plus, na crafsterju imajo mini šiviljsko tekmovanje LBD in če zmagaš verjetno dobiš nek kroj in klobuček. In v Anglijo ne morem brez klobučka…

2. Nekaj spodnje-perilastega

Zmeraj me je privlačila ideja o tem, da bi si sama šivala modrčke (ker je kupovanje le teh zmeraj muka). Ampak verjetno bom začela s kakimi spodnjimi hlačami in na izi korzetkom. Oh in zmeraj sem si želela tako svileno jutranjo haljo, ampak zanjo nimam dovolj materiala … must.not.buy.more.fabric.

1. Weekender bag iz The bag making bible

Weekender torbe so teoretično malo večje trobe, v katere spraviš potrebščine za romantičen vikend pobeg . Prav tako so ponavadi ravno prave velikosti, da pašejo v lowbudget standarde carry-on prtljage. Tako da nujno potrebujem enega:) mimogrede, na tem linku je zastonj kroj za eno drugo torbo iz te knjige.  In če si se slučajno začela počasi ukvarjat s šivanjem, specifično torbic, res toplo priporočam nakup te knjige, ker je polna informacij in lepih krojev. Jaz sem do zdaj zašila 3 torbe iz nje in vse so super in navodila so bila odlična.

  • Share/Bookmark