Bober


Kreativna izmenjava:zaključek

S koncem maja se je zaključil tudi prvi (in verjetno zadnji:)) swap, ki sme ga organizirala. Ugotovila sem, da so moji strahovi povezani z organizacijo zadev povsem upravičeni, ker sem neorganiziran človek in slaba vodja projektov:)

Ampak ne bom vam težila z vsemi mojim napakami, pokazat vam želim kaj sme naredila za svojo partnerko Ireno in kaj je ona naredila zame.

Jaz sem za njo:

-zašila torbo iz blaga, ki mi je ostal od cape-a, ki ima en žep na zadrgo z zelo pisanim blagom, drugače je pa precej črna:);
-prvič kupla urban threads design in prvič uspela zašila čipko z vezilnim strojem, iz katere sem naredila verižico,
- narila in-the-hoop drobižnico (zadevo je šivalni stroj zašil sam, jaz sem zgolj vpenjala zadeve v okvir za vezenje),
-ustvarla sem design za vezenje in ga bolj ali man uspešno izvezla. Vpela sme ga v lesen okvir za vezenje in ga malo okrasila, da je za na steno;
-paketu pa sem dodala še par malenkosti (z blagom oblečene gumbe, nalepke, prstan, revijo).

V zameno sme dobila:

-fotko najbolj prikupne mačke EVER, kr ne morem se je nagledat:D;
-verižico;
-zadevo ki bi lahko bila tudi verižica ali trak za lase, ampak jo jaz uporabljam kot zapestnico (nadela sem jo za Rails Girls MB in dobila kar nekaj pohval:));
-dva zaštrikana? ovratnika, ki pa ju bom nosla v teoretično mrzlih mesecih (imam neko dokaj iracionalno prepričanje da lahko zadeve iz volne nosiš samo jeseni in pozimi:) čeprav temperature so primerne, tako da…)
-in nekaj vitage gumbov.
Vse mi je res všeč, tako da s tega stališča sem s swapom zadovoljna:)

Od ostalih parov sem dobila kar nekaj potrditev, da so bile stvari poslane in prejete, ampak še nič linkov do fotografij. Ako ne dobim linkov kmalu, bom fotografije, ki sem jih dobila objavla sama, ampak udeleženke, če berete: pošljite mi več slik! :)

  • Share/Bookmark

kipnjeni knedli:recept

Če za to jed še nikoli niste slišali in niste s Koroške, to ni nič nenavadnega. Jed je namreč bolj kot ne avstrijska, pri nas pa jo večinoma jejo zgolj Korošci. Internet pravi, da si ji pravilno reče “vzhajani cmočki”.  Jaz sem jih jedla samo enkrat, ko jih je skuhala Norbova mama.

Ko mi je Norb končno vzpostavil  nov računalnik (dal gor vse adobe programe, zrihtal net, itd itd.) sem mu obljubla, da mu skuham njegovo najljubšo jed. Seveda si je zaželel štrulje, ampak ura je bil 8 zvečer in resnično se mi ni dalo it na tako kulinarično potovanje. Potem je skoraj z enakim navdušenjem izbral kipnjene knedle. Google iskanje za receptom ni obrodilo sadov, za to mi ga je morala izdati bodoča tašča. Le ta ima recepte ponavadi bolj tako na oko (tako kot v bistvu vsi), ampak ko nekaj delaš prvič je fajn, če maš natančen recept. Ampak sem se morala sprijazniti s tem:

-pol kg moke
-kvas
-toplo mleko, tolko da bo testo tak kot za buhtle (hint:buhtlov tudi nikoli še nisem pekla, tako da…)
- sol
-kaka žlica sladkorja
-malo masla
-1 jajce

Najprej sme zmešala moko z enim paketom suhega kvasa in sladoktjem ter v nekje 1,5 deci mleka raztopila za pol cm masla (vem da je to odlična merska enota za maslo. pač na 250g paketu sem ga odrezala za nekje pol cm. to 15g ? 20?).  Tako sem moki najprejdodala mleko/maslo, malo premešala, dodala zmešano jajce, malo mešala, dodala sol. Strojno sme vse skupaj gnetla kake 10 minut. Naslednji del navodil je narekoval da naj počakam, da malo kipne. Čakala sme približno 45 minut (kerje bla zdaj ura že skoraj 9:)). Testo je bilo tako malo bolj mehko teto za kruh in sklepala sme, da je to taka konsitenca kot pač mora bit:)
Potem sem ga razdelila na 12 kosov in jih oblikovala v knedlčke. Na tej točki bi jih nj napolnila s trdo marelično maremlado, ampak sem se odločla da bom take zadeva poskušala kdaj drugič in jih pustila puste. Tudi zdaj je navodilo narekovalo, naj počakam, da kipnejo. Spet sme čakala kake 3/4 ure, toliko da so pač vidno narasli. Potem sem zavrela velik pisker vode in temperaturo znižala tako, da je voda malo vrela. Kuhala sem 3 po 3, ker hudo hudo narastejo. Tako, za vsaj 50% se povečajo. Kuhati jih ej potrebno 10 minut v pokriti posodi in jih popolnoma nič obračati. Na koncu jih lahko bojda pripraviš kakrokoli želiš.


Norb jih je navajen z maslom in makom, ampk jaz nisme največji ljubitelj maka na svetu, zato sem stopila malo masla in vrgla noter malo orehov in rjevega sladkorja in jih potme povaljla v tem. Na koncu je vska knedl dobil na vrh še žlico marelične marmelade. In ili so menda skorja tako dobri kot “doma” Če koga zanima kak okus majo, ker jhi še ni probal, je zadeva precej podbna kuhani žemljici. Navsezadnje ej testo precej podbno testu za žemljice. In je precej okusna. Verjetno bi bili res dobri tudi z grumpi (ocvirki) in kotpriloga h golažu ali pa kar nafilani s kako maremlado in vanilijvi omaki. Naslednjič … :)

  • Share/Bookmark

Ne pozabi na brisačo!

25. maja se ne smete čisto zares čuditi, če kje vidite večjo skupino ljudi, ki poseda na pivu, je arašide in ima s sabo brisače, četudi ni nikjer v bližnji okolici nobenega primerne kopališča. Na ta dan se vsako leto ljubitelji znanstvene fanatstike poklonimo spominu na enega izmed najbolj inovativnih, zabavanih in nasploh čudovitih pisateljev, ki nas je leta 2001 dosti prezgodaj zapustil, s tem da upoštevamo njegov najslavnejši nasvet: s sabo vzamemo brisačo. Če še vedno niste ugotovili, moj fiktivni blogovski jaz je poimenovan po eni izmed njegovih knjižnih junakinj. In resno, za vse ki še niste nikoli prebrali nič od njega, tudi če vam scifi nasploh ni všeč, letos na morje s sabo vazemite Štoparski vodnik po galaksiji. Ne bom vam žal. Obljubim.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

samo še 60x grem spat

Kupljene imama enosmerne vozovnice za London. Stvar je sicer veliko bolj zlovešča na prvi pogled, navsezadnje se lahko v Lodnon in iz Londona nekam k nam pelješ tudi za 9€, če imaš srečo, ampak kolikokrat v življenju kupiš enosmerno letalsko karto?

Norb bo v roku tega tedna oddal magistrsko. (In jaz imam celih 25 strani diplomske, brez slik tak da… :D ).

Počasi, res počasi, dajem na kup stvari, ki be se jih pred selitvijo rada znebila. Pozna kdo koga, ki kupuje namizni računalnik? In that case: tukaj je moj,)(wohoo, prodan v 1 dnevu:), bo pa Norb počasi prodajal svojega…) s težkim srcem se bom poslovila od njega in ga zamenjala za precej slabšega laptopa, but so is life. Dovolj zabavno bo seljenje šivalnega stroja, ne bom selila še tele škatle. prav tako, hoče kdo kake knjige o oglaševanju? Teh imam tudi polno in večino vam jih podarim, ako si pridete po njih:)

Oh in vso to brskanje po gumtreeju, za one-doublebedroom apartment, hackney, je nehalo biti zabavno preživljanje prostega časa, ampak predvsem obupano zavedanje, da boma hudo težko našla primerno bivališče. Ko smo že pri bivališčih v Londonu, bere to kdo, ki ve za kako sobo, ki bi se jo avgusta dalo najet za en mesec? Tako da bi imela kje za živet, dokler ne najdema česa pametnega in to:)

Vse postaja tako realno. Zavedanje, da ne grem na 4letne počitnice. Zavedanje kaj vse bom primorana pustiti za sabo (čeprav, roko na srce, dejstvo da je v Sloveniji vse tako nerožnatno precej pomaga) in kako hitro bom mogla najt službo tam, če boma htela jest kaj več kot baked beans in indijski riž. In zavedanje, da je skrajni čas da napišem še preostalih 30 strani. Ali kolikorkoli bo pač naneslo.

In hkarti počasi planirama transport psa, tako da če ima kdo slučajno izkušnje s takimi zadevami, je več kot dobrodošel da napiše kak komentar:) Ari je seveda prevelik, da bi se lahko stiskal k nama v kabini. In nikoli še ni v boxu, tako da bo vse skupaj zagotovo neverjetno zabavno za vse udeležene. Mogoče pa mu stvardese pustijo kr zraven naju, če pokažema kako priden je na vlaku? Tam mu prijazne tete celo pustijo sneti nagobčnik…

It’s stresful as fuck in malo se mi meša. Ampak imam še 2 meseca. In eno morje….

  • Share/Bookmark

Brokoli na žaru

Doma imamo še kar velik žar na vulkansko kamenje in v zadnjih nekaj tednih smo ga večkrat zalaufali. Ampak vsakič, ko je moj dragi vrgu na žar tisti štikl mesa, je žar zgledal žalostno in prazno. Tako sma včeraj potem, ko je levo četrtino zapolnil mlad jelen, sklenla, da morema vsaj še malo prostora z nečim zapolnit. V hladilniku ni bilo nič na prvi pogled žarljivegea. Nobenih bučk ali paprik ali jajačevcev. Je bil pa brokoli. In nekaj časa so bili na intrenetu ful popularni recepti, v katerih brokoli spečeš v pečici. Torej je bilo očitno, da mora zadeva funkcinorat tudi z žarom.

Pred peko sma ga zgolj malo našpricala s česnovim oljem in potem je delal družbo jelenu na žaru kakih 15 minut. V tem času sma pripravila tudi dip, navdihnjen s tapas večerom: 2 žlici majoneze, 2 žlici kisle smetana, 1 žlička čili omake, 1 žlička balsamica. Brokoli je navsezadnje preveč zdrav, treba je zadevo nenkako zablansirat.

In povem vam, zadeva je bil zame eden izmed najbolj posrečenih žar eksperimentov ever. jaz sicer tako ali tako number 1 fan brokolija na svetu, tako da bi semi verjetno zdel dober v kakršnikoli obliki, ampak če ga takole spečeš dobi malo istega dimastega žar okusa, cvetki na robovih postanejo prijetno hrusljavi in vse skupaj se ravno prav zmehča. Tako da vam toplo priporočam, da za nalsednji piknik nabavite še kako glavo brokolija. Vsi bodo presenečeni in navdušeni. (razen ljudje, ki ga ne marajo. in nekje sme nekoč prebrala da smo ljudje dejansko fizološko razdeljeni na take, ki nam je brokoli dober in take, ga zzaradi ne čisto pojasnjenih razlogov okušajo kot grenkek. Če je koga zanimal še kak fun fact.

  • Share/Bookmark

Vožnja po desni (s kolesom)

V bistvu ne vem, če nisem nekaj popolnoma podobnega že kdaj napisala na blog, ampak čas je za še enega izmed mojih „rantov“. Ne vem, če imajo policisti tele kolesarke racije po vsej Sloveniji ali samo v MB, ampak moj FB je poln statusov V smislu:“Vozil se, se po napačni strani kolesarske steze in mi je policist za to napisal kazen. Svet ni fer. Življenje ni fer. Nič ni fer. Zakaj policisti ne delajo nekaj bolj pametnega namesto tega. Buhuhu.“

Prva stvar, ki jo morem ob takih enostranskih debatah zmeraj poudarit je, da jaz bolj ali manj vedno vozim po pravi strani kolesarske steze. Vedno. Ja, na desno grem tudi npr. na Titovem mostu, kjer moraš za to ker si pač na desni potem za to, da prideš do Europarka, cesto prečkat pod mostom in v ta namen narediti dodatnih 200 metrov, in 50 od tega v hrib. In se mi to pravzaprav ne zdi nič težkega, ker sem na kolesu. In mi to vzame približno minuto. Ali če grme čez Koroški most in morem v ta namen na desnem bregu najprej čakat na dveh neskončno dolgih semaforjih samo za to potem na drugi strani mostu znova prečam cesto in se po desni zapeljem nazaj do UŠCja.

Ampak ne, za večino ljudi na kolesu je prečkanje ceste na desno očitno prenaporno. Iz dna duše jih sovražim npr na starem mostu, ki tako ali tako ni bil narejen za to, da si ga delijo avtomobili, kolesarji in pešci in je posledično kolesarka široka približno 4 cm, prav tako pločnik, most je konstanto zabasan in ni lepšega kot to, da moraš zgodaj zjutraj manevrirat na teh 4 cm med skupinami hihitajočih se srednješolcev (ki sicer ne delajo nič narobe, ampak so tako mladi in se imajo tak fajn, da ti grejo že za to, ker obstajajo, neskončno na živce), nekom, ki se mu na kolesu za tabo mudi v službo in skupino ljudi, ki niso imeli časa, da bi šli na svojo pofukano stran kolesarke in te zato zdaj dokaj tečno gledajo v oči ker ne veš kam točno bi se mogu umikat in zakaj bi se sploh mogu ti umikat, ČE DELAŠ VSE PRAV?!?. Ni mi prijetno v prometu, nerodna sem in nesigurna in čisto zmeraj imam v takih situacijah vizijo kako bom padla iz kolesarke na cesto in mi bo nekdo peljala čez glavo. Vem, pretiravam, ampak če bi se vsi lepo vozli po pravi strani, do takih situacij ne bi prihajalo in bi promet potekal veliko bolj tekoče in ptički bi peli in zmeraj bi sijalo sonce.

Predpisi ponavadi obstajajo z razlogom. Vem, obstajajo neumni predeli mesta kjer je kolesarka samo na eni strani ceste in se ti zdi res nesmiselno, da bi se po že itak preozki cesti ti vozil po desni, če se lahko potniki v nasprotni smeri vozijo po dosti bolj varni kolesarki. In ja, po celem mestu so po kolesarskih nonšalantno parkirani avtomobili in zdi se, kot da njim nihče nikoli ne napiše kazni. Ampak to, da drugi ljudje delajo stvari narobe in sistem morda ni povsem popoln, nikakor ne pomeni, da imaš ti pravico kršit zakone zato, ker si prelen (roko na srce, večina ljudi, ki se vozi po levi to počne predvsem za to, ker so preleni in s tem prišparjo 20 metrov in mogoče kak semafor).

Seveda bi morale biti kolesarkse boljše urejene in ceste lepše in grdi zlobni avtomobili prijaznejši. In dalo bi se debatirat o tem, če obstajajo boljše stvari, ki bi jih policisti lahko počeli, ampak po moje delajo točno to, kar je treba. Veliko kolesarjev namreč poleg tega, da ne upoštevajo pravil o vožnji po desni strani, ne upoštevajo tudi cele množice drugi prometnih predpisov in nekje je pač treba začet.

Mimogrede, ako ne veste, nedovoljeno je tudi telefoniranje med kolesarjenjem. Ampak o tem bi lahko napisala še en dolg sestavek zakaj bi bilo treba kaznovati vse ljudi, ki to počnejo:)

PS: just because it’s such a fun song:)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Ko ti gre vse narobe…

Je seveda precej slabo. Ko ima hudič malde jih ima pač najmanj 8. Ampak najslabše, daleč najslabše, na takih dnevih je, če je narobičnost vsega skupaj posledica toje lastne lenobe, nerode in neorganizranosti.

Najprej sem padla na sprehodu z Arijem. Kar sploh ni nenavadno. Moj tarckrekord ima pač že kar nekaj zvitih gležnjev, prešitih prstov in izpahnjenih nohtov. (ta zadnja besedna zveza je legitimna poškodba. če si dovolj neroden, si lahko izpahneš noht. In potem nekaj dni čutiš najhujše bolčine, ki jih človek sploh lahko čuti.)In padla seveda nisme tako prikupno da bis e potme pobrala. O ne. padla sme dvakrat na razdalji 20 metrov. In si tako na četrt sme zvila gelženj, izgubila vso kožo na desnem kolenu, strgala novo trenerrko in mislim da imam še nekaj kamenja vsajenega v desni dlani. Na vsak način imam tudi eno veliko gonječo-se rano. FUN!

S tem seveda ne bi bilo toliko narobe, če naslednji ponedljek ne bi bil rok za oddajo dipozicije za diplomsko (ja, normalni ljudje to delajo preden se dejansko lotijo pisanja diplomske, eni pa pač hočemo najprej met ene 30 strani, šele potem faks uradno zaporsimo, da nam jo dovoli delat). In tudi s tem načeloma ne bi bilo nič narobe, če bi si jaz potrdilo o orpavljnju prakse zrihtala takart, ko sem jo dejanko nardila (ne 3 leta kasneje) in bi imela tako izpolnjene skorja vse pogoje (enega bomo ignorirali…. preprosto nočem razmišljat o neopravljeni športni vzgoji. )  Tako na pol invalidna skačem od vrat do vrat in zbirma potrebne podpise. FUN!

In zakaj. Zato, da mi bodo, kot menda po novem obstaja dolčena stopnja verjetnosti, na koncu temo zavrnili, ker “ni dovolj tehnična”. Če so mi na tehničnem faksu omogočali nethneični študij mi je popolnoma vseeno koliko dekanov se je spremnilo in koliko novih politk majo. Fuck off. (menda so posebej občutljivi na diplomske z besedo “ženske” v nalsovu. frustrated much?) FUN!

In najhujše od vsega je, da se sploh ne morme tako zares smilit sama sebi. Vse kar lahko počnem je, da se nadiram. Semi interno. Če tako nejkje v Mariboru vidite punco z razmršenim gnezdom las, ki se naokrog vleče kot notedamski zvonar in kriči stvari v smilsu “Res, Petra? RES?!? Tak nesposbna si?!?” se me ni treba bat. Nevarnost predstavljam zgolj sama sebi …

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Najboljši reality show EVER

Zdaj verjetno že veste, da dosti preveč gledam “televizijo”. Amapk nikoli vam še nisem priznala, da polek vseh 18000 kolikortoliko kvalitetnih serij, ki ji spremljam, rada gledam tudi take tekmovalne reality showe. V smislu The biggest looser (največji zgubljenec, LOL), Master chef in Project Runway. Do zdaj sta si prvo mesto na moji lestvici priljubljenosti delila Project Runway in Masterchef – prvi zato ker v njem šivajo, očitno, drugi pa zato ker je Gordon Ramsey badass in ker je show za katerega si lahko predstavljam, da bi se ga, če bi bila v kaki drugi državi, mogoče lahko udeležila in sigurno zmagala (pomnimo, te zadeve se dogajajo v moji domišljiji).

Zdaj pa sem preko enega svojih najljubših šiviljskih blogv odkrila britanski reality show, ki ne samo da združuje Mastercefa in Project Runway, ampak dejansko eliminira vse nadležne aspekte tistih dveh oddaj in je ena sama simpatičnost. Imenuje se The great british Seewing Bee in kot ste verjetno že sklepali (ako poznate vse te oddaje), gre za to, da iščejo najboljšo hobi šiviljo/krojača v VB. Ampak koncept, ki je očtino pisan ka kožo gledalcem, kot sem jaz, sploh ni vse kar me navdušuje.

Najprej, popolnoma vsi nastopajoči so neverjetno simpatični. Voditeljica, oba člana komisije (zanana učitljica šivanja in znan krojač) in vseh 8 tekmovalcev. Nihče ne deluje naduto, nihče nikogar ne nadira, nobenega šimfanja za hrbti ne v odmori med nalogami. Prvazaprav grejo tekmovalci zmeraj, ko nalogo zaključijo, skupaj na čaj v sosednjo kavarno. In izgledajo kot da s eprav po britansko zabavajo. Moja najlubša tekmovalka je Ann, ki je stara 81 (ne, ni typo, ena in OSEMDESET) in ima največ skillsov in očitno zmaguje. Prav tako pa tekmujejo še tovornjakar, ki si rad šiva steampunk kostume; 40-letni flamboyant trener aerobike, taka tipična angleška mama, neverjetno rpikupna vintiage Tilly, itd.

Ampak to še zmeraj ni vse, kar me navdušuje. Med oddajo so dejansko segmenti, ki ti razložijo kako se kaj naredi in zakaj se točno tako naredi (ob animacijah) in en zgodvinski segment, ki pokaže kako je nekja nastalo. V prvih dveh oddajah sme se tako naučila kdo in zakaj je izumil šiviljske kroje, ki jih lahko kupiš na papriju (take Burda zadeve) in kdo se je prvi spomnil, da bodo moške hlače take kot pač so danes moške hlače in zakaj. Sweet! Oh, in vse se dogaja v predelu Londona, kamor se bom verjetno preselila :)

Edina negativna stvar je, da so vsega skupaj zgolj 4 deli (ker zadeva ni niti najmanj razvlečena.). :( Vsi pa so za nas dostopni kar lepo na youtubeu. Tukaj je prvi. Res TOPLO (če to ni očitno iz zgornjega slavospeva) priporočam ogled vsem, ki jih zanima šivanje (in znajo angleško).

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Spomladanski sprehodi

Sicer nočem biti človek, katerega počutje je odvisno predvsem od vremena, ampak si ne morem kaj, da me zadnji dnevi ne bi polnili z evforijo. Ko cvetijo češnje sem zaljubljena v vonj po spomladanskem soncu, jutranje nevihte, prve sveže pege na nosu in hladen veter.

Verjetno vam ne rabim posebej povedat, da so sprehodi z Arijem moj daleč najljubši dan dneva. Četudi se gospodič še zmeraj ne zna obnašat in me malo ožge sonce…

  • Share/Bookmark

Kreativna izmenjava:parjenje

Popolnoma jasno je,da ne delam zadev, ki bi jih morala delat, ampak sem se namesto tega raje lotla sestavljanja parov za kreativno izmenjavo. Verjetno je understatment leta, če rečem, da so mi ob tem skorja eksplodirali možgani. Resno, zakaj sem se spravla organizirat vse skupaj, če so moje sposobnosti organizacije resnično omejene:)?

Po tem ko sem imena vseh napisala na post-it listke zraven njihovih kreativnih sposobnosti in želja, in sem v nedogled združevala in razdruževala, mi je končno uspelo ustvariti kolikor toliko učinkovit sistem. Ugotovila sem namreč, da ima od 10 prijavljenih (vključno z mano, na srečo sem včeraj narobe štela, tako nas je parno število:))5 blog. Tako sem v pare združla eno osebo z blogm, ki bo lahko malo pisala o celotnem procesu in eno osebo brez bloga, ki, v kolikor ga ne namerava ustvarit v naslednjih tednih, očitno ne bo pisala:). Tako lahko, ko obe prejmeta pakete, oseba z blogom tudi objavi slike paketa od obeh.

Tukaj so linki do vseh v swapu udeleženih blogov:

Ta blog ustvarjata dve punci, ki sta se obe prijavili, kar me je, priznam, prvih nekaj trenutkov malo zmedelo :D In skoraj bi vaju združla v par, kar verjetno ne bi bilo tako zabavno :D

Bi napisala kaj več o udeleženkah, pa ne vem kako zelo želijo biti javno izpostavljene:)

Za vse neizkušene udeleženke pa tukaj še nekaj o tem kako naj bi se zadeva nadaljevala:

  1. Tudi če se ti zdi, da si dovolj izvedela že iz vprašalnika, pošlji vsaj en mail svoji partnerki, tako da nekako obe potrdita svojo prisotnost :)
  2. Komunikacija zdaj poteka med vama, tako da mene ni treba vključevat v maile:)
  3. Seveda me lahko kontaktirate v kolikor nastanejo kakršnekoli težave
  4. Časa za ustvarjanje imate do konca maja. Zadnji dan maja morajo biti vsi paketi razposlani, lahko pa seveda, če končate prej, paket odpošljete prej. V primeru, da vam zaradi opravičljivih razlogov ne bo uspelo, se o zamudi prosim pogovorite s partnerko in sporočite tudi meni.)
  5. Preden paket pošljete, naredite par fotografij izdelkov (za vsak slučaj, če se mu na poti kaj zgodi ali kaj temu podobnega)
  6. Ko odpošljete paket, to sporočite meni in partnerki.
  7. Prav tako meni in partnerki sporočite, ko paket prejmete.
  8. Paket poslikajte in slike objavite na svojem blogu. Ako ste oseba v paru brez bloga, se s partnerko dogovorite ali bo objavila fotografije, ki jih je posnela sama, ali ji boste vi poslali svoje fotografije.
    *če to ni jasno, dokler partnerka ne prejme paketa ne objavljat slik na blogu. Presenečenje je približno 60% veselja v swapu:)) seveda pa lahko objavljate „teaser“ fotke s kakimi detajli ali čem podobno zabavnim.
  9. Ko so slike objavljene mi na mail prosim pošljite link, da dam link do tja, da še tukaj objavim linke do povsod. (vedno bolj jasno mi je, zakaj se take zadeve organizirajo na forumih, ne na blogih:D)

Za vsa vprašnja sem seveda še zmeraj na voljo na mailu fenchurch.swap@gmail.com

Če se je kdo prijavil in mu do danes zvečer še nisem poslala informacij o partnerju, to pomeni, da sem idiot in da sem zgrešila prijavo. Ako se to komu zgodi, avtomatsko postane moj partner (razen če bo parno število takih ljudi:)). Obljubim, da sem v swapanju ful boljša kot v organizcaiji swapov. :)

  • Share/Bookmark