Bober


Prva služba, moje najbolj uporabne sposobnosti in dokončne realizacije

Prve funte sem zaslužla sicer že 14 dni po prihodu semkaj, ko so me eno nedeljo preizkušali v eni kuhni v kafiču. Kar tukaj plačajo (za razliko od tega sem v Sloveniji en mesec zastonj delala na oglaševalski agenciji na začetku). Očitno jim nisem bla dovolj kul, ker me niso nikoli poklicali nazaj. Potem sem se začela na izi prijavlat na resne službe (na izi. Kr morem najprej diplomirat n šit) in si ustvarla profil na reed.co.uk, ki je eden izmed večjih portalov za iskanje služb tukaj. In potem malo pozabla na vse skupaj.

Dokler me ni v petek ob 10 do 5 klicala »zasebna številka«, kar je bilo samo po sebi izjemno čudno, saj moje angleške telefonske nima ravno dosti ljudi in prav gotovo ni v imeniku. Lahko si mislite, da nisem dvignila telefona. Potem pa sem dobila mail. Od Robba, ki ravno dela na službi, kjer iščejo nekoga, ki zna Slovensko. Kar me je, milo rečeno, presenetlo. Prvič v življenju so me rekrutirali. In od vseh sposobnostih in znanj, ki jih imam, si resnično nikoli nisem mislila, da bo znanje slovenskega jezika tisto, ki mi bo prineslo prvo službo v Londonu. Ampak po drugi strani nas je takih, ki znamo slovensko, verjetno res nekje 200x manj kot takih, ki znajo uporabljaj adobe programe.

Tako sem vikend preživela ob paničarjenu (ooomg, na 2 avtobusa morem in in kaj če me kaj vprašajo, in, in, IIIINNNN…), nakupovanju »smart office wear, becouse thier american bosses are here and they really have to impress them« in paničarjenju (ooomg, z ljudmi se bom mogla pogovarjat.) Na srečo imajo tukaj abusrdno poceni trgovine z oblekami, tako je obleka+čevlji+štumfi+trenč nanesu na nekje 60 funtov vsega skupaj in dejansko so fuul lepi čevlji (oxfordke <3) in ful lep trenč (kamelast s črnimi obrobami) in fuuuul omasta obleka. Ampak zdaj imam vsaj neka za oblečt na job intervjuje (obleka, ki sem jo v ta namen prinesla s sabo, mi je premala. Khm.) In moje telo je navajeno na paniko. That’s my secret. I’m always scared shitless.

Ampak ko sem se zjutraj pogledala v ogledalo, sem ugotvila da zgledam tako kot izgledajo ljudeje v filmih, ko hodijo v službo. In potem sem šla na dvonadtropni rdeči avtobus, tako kot ljudje v filmih (tukaj naokrog žal ni podzemne, ki bi bila še bolj filmska.) In potem sem prestopla na druga rdeč avtobus, in zavila proti biznis predelu Londona, kjer delajo vsi ljudje v filmih (še ministrstvo za Čaranje je tam nekje). In se vozla, tako kot ljudje v filmih, mimo gigantskih steklenih stavb (v obliki falusa). In čisto na koncu, da je bila zadeva res filmska, je bila pisarna, v kateri je vse skupaj potekalo, za vogalom od tegale:

Ne metaforično za vogalom, dobesedno – samo en ovinek proč. Tako sem se odločla, da bom tako kot so ljudje v filmih, nonšalantna. In je šlo skozi.

Oh, in iz tiste strani Temze je čisto zraven Tower bridgea vidno vse tole. (Mimogrede, čudna stavba na levi je, ako se ne motim, da je to ta, take oblike, da sonči žarki, ki se odbijajo od nje, topijo avtomobile in žgejo preproge. Sonce topi avtomobile v Londonu. Let that sink in for a moment)

Čisto zares živim v Londonu. Čisto, čisto čisto zares. V Londonu. F* me sideways.

(PS: Služba je še kr bedna, mimogrede. Na oko eno uro na teden bom doma poslušala nekoga, ki dela telefonske ankete in ocenla kako dobro to počne. Kar je vseeno bolj kul kot delat telefonske ankete, ne?)

  • Share/Bookmark

Ulični festival

Čisto zraven naju je ulica Chatsworth. Na njej je že dve leti in pol vsako nedeljo tržnica s ponudbo lokalnih umetnikov, vintiđ oblek in poulične hrane. V zadnjih petih letih se je na njej odprlo veliko cafejev in bistrojev, z “artisian”ponudbo kruha in klobas in palačink in koles. Med njimi so še zmeraj poljske in turške trgovine s poceni robo, 1 ponud 7 inch pizza fast foodi in karibski take awayi. Če kdo ne razume kaj pomeni gentrifikacija, je tale ulica učbeniški primer. In ena izmed stvari, ki jo je prinesel naval malo bogatejših belih umetnikov, je 1. street festival v po 37 letih.

Z Norbom sma se ga neskončno veselila, predvsem zaradi enega samega razloga. V soboto, nekje ob 7ih zjutraj, bi naju moral zbuditi hreščeč zvonec pri vratih. Norb bi jih šel odpret in po minuti, ki bi jo polna pričakovanja preživela skrita pod odejo, bi morale začeti po meni skakati 4 zobtrebcaste tačke in slej kot prej bi me moral izpod odeje odkriti črni smrček. Ari bi moral končno prispeti v nov dom. Potem bi se skupaj odpravili na festival, kjer bi Ari zmagal na prvem annual Dog showu, večer pa bi zaključili z dolgimi frizbijasto metočim sprehodom v Hackney marshu. Vremenska je bila popolna.

Namesto tega nama je Norbova sestra v petek ponoči sporočila, da jima (njej in fantu) v Luxeburgu ckrnil avto. V soboto sma izvedela, da je edini okoliški mehanik, ki bi bil naj odprt ob vikendih, pravzaprav na dopustu. Več o usodi avta, v katerem je tudi moj šivalni stroj in nekaj hektolitrov vina, se bo izvedelo v ponedeljek. Če bo vse po sreči, pridejo vsi skupaj z avtom v ponedeljek zvečer končno k nama. Če bo vse po nesreči, bodo avto s prtljago vred odvlekli v Slovenijo, Ari pa se bo z vlakom, upajmo, nekako pripeljal do naju(seveda ob spremljavi).

Po sorazmerno depresivnem jutru (pričakovanje Arija me je, priznam, bolj držalo pokonci kot bi si človek lahko mislil) sma se odločila da grema vseeno naokrog, najprej v Dalston na tržnico pogledat trgovino z blagom, ki sma jo vedno zamudila in potem nazaj na Chatsworth. Trgovina z blagom je najčudovitejši kraj na svetu, v njej sem kupila 1 m balga potiskanega s psi v plaščkih za Arijevo posteljo za 5,5 funtov. Na poti nazaj sma srečala še cirkuški festival nedaleč od najinega se doma, ki pa se je komaj začenjal, zato sma šla dirketno na najin ulični festival.

Ravno sma zamudila bend, ki je igral na začetku ulice, nihče ni nič kuhal in edina zabavna stvar daleč naokoli je bil bouncy castle, za katerega pa sem očitno prestara. Za to sma v francoski delikatesi kupla kruh, sir in klobase in se vrnila domov na malico. Na poti sma opazila, da se na nastop pripravlja nov bend, za to sma se po malici in počitku vrnila na festival. Kljub temu, da so člani zasedbe zgledali kot rokerske variacije hipsterjev, so igrali neverjetno cheesy pop. Za to sma malo raziskovala kaj še ponuja festival, pojedla nekaj ton krofov iz pekarne, ki je vedno dokaj neobiskan, zdaj pa je bila takorekoč izropana in se prijavila na 2 srečelova. Za enega si je Norb nardil tviter (jaz še vztrajam brez), ker bi lahko zadela kolo ali zlato čelado. Zadela nisma nič. Pri drugem pa so ponujali še možnost, da uganeš koliko bonbonov je v posodi in z Norbom sma se sporekla o številu. V tekmovalnem duhu sma vsak stavila svojih 20p in jaz sem izračunala potencialno število (posoda ima ravne stranice). Potem sma še 2x obhodila festivalski prostor. Povsod naokrog je bilo veliko psov različnih velikosti in noben ni bil našemljen, kar mi je malo vrnilo upanje v ljudi na ulici. (čeprav, morda pa bi bilo potem vse skupaj bolj zabavno).

Slej kot prej so začeli dji svoj del zabave in malo sem s pivom poplesavala prestopala levo in desno, da me ni zeblo v noge na ulici. Potem pa mi je zazvonil telefon in ker tukaj dejansko ne poznam nikogar, ki bi me klical, mi je takoj postalo jasno, da sem nekaj zadela. Moja pragmatična matematična metoda ugotavljanja števila bonbonov v posodi se je izplačal, ker sem jih zadela. Naenkrat sem postala lastnica tam nekje 344 m&mov, oziroma kot se je izrazil eden izmed ljudi, ki je opazil mojo nagrado: I’ve won the diabetes. Kmalu sem ugotovila tudi, da sem očitno edina polnoletna oseba, ki se je igrala to igro. So I stole candy from children. Ampak so bili dovolj stari, da bi morali znati izračunati volumen kvadra, tako da je moja slaba vest malo olajšana. Sem jih vsaj naučila, da so se v šoli naučili tudi nekaj, kar jim v resničnem življenju lahko koristi.

Prvi Chatsfestival se je menda ob zvokih plesne glasbe iz osemdesetih in devetdesetih nadaljeval še pozno v noč v klubu, ki je bil še v času, ko je Google slikal okolico »Eastern european social club«, ampak se je vmes očitno preimenoval v 42b, midva pa sma večer raje preživela nekaj metrov stran ob gledanju filmov na kavču v kokonu odeje in večerjanju čokolade.

  • Share/Bookmark

obmesečje

Dobro, že malo več kot en mesec sem tukaj, ampak vbistvu sem v nekem takem časovnem scifi mehurčku, da mi čas ne teče povsem linearno. Pred tiočletjem sem zelo površno spakirala in prišla sem, ampak šele pred nekaj dnevi prispela. Pa ne, da bi bilo tako zanimivo tukaj, da bi čas tako hitro mineval, vleče se in čisto sama sem si kriva za to, za to se ne bom preveč pritoževala. Kakorkoli, zgolj obeležit sem želela to minulo tiočletjekundo z enim (še kr bednim) kolažem slik in seznamom.

Všeč mi je

  • dejstvo, da bom čez 14 dni v živo vidla Niela Gaimana, kako nastopa v vlogi štoparskega vodnika po galaksiji, v uprizoritvi BBC radio showa v živo. Zadeva je tako sanjska, da si je, dejansko, nikoli nisem znala niti predstavljati. In zdaj imam vstopnice zanjo
  • to, da bi v teoriji lahko šla v živo gledat bolj ali manj kogarkoli, ki mi je res pri srcu
  • upanje, ko se sprehajaš po centru (kar sme do zdaj počela ravno 3x), da bo izza vogala prišel Benedict Cumberbatch
  • sprehodi ob kanalu
  • najino stanovanje
  • speedminton v Hackney marshes, ki so absurdno velika površina zelenice (menda največja površina fuzbal igrišč kjerkoli na svetu. ampak možno da si je to nekdo zmislu), od najinega stanovanje oddaljena toliko, da lahko nepretrgoma tekam do tja (torej blizu. zelo blizu.)
  • Londonsko nebo, ki je čisto vsak dan pravljično. Ne pretiravam. Pravljično. Jamie Cullum je že vedel kaj poje, čeprav sem zmeraj mislila da je London skys pač metafora
  • sprehodi ob kanalu
  • Victoria park, ki je skoraj tako lep kot Mariborski (dejstvo je, da je Mariborski mestni park najlepši park na svetu. in to sploh ne govori moj lokalpatrionizem, kdorkoli ga je kadarkoli doživel, se strinja)
  • street marketi, še posebej aspekt street fooda
  • dostava nakupov na dom. sploh eko zelenjave v eko škatli.
  • to, da imajo Angleži zelo radi vrtnice v svojih pijačah. Nikoli nisem bla fan “sodas”, od brezalkoholnih zadev mi je bila zmeraj najlubša voda. Ampak zdaj bi skorajda lahko rekla, da je tale rose lemonade bolj fajn.
  • sprehodi ob kanalu
  • cider
  • sem že omenila sprehode ob kanalu?

Ni mi všeč

  • jaz v Londonu in vse posledice tega (e.g. no job & no moniz to do really fun stufs)
  • Share/Bookmark

Summer in the city

V Londonu naju je pričakalo poletje. Že ves teden hodim naokrog z  rahlo ožganim nosom in bolečimi stopali. V 5ih dneh sem naredila več korakov kot prej v celem mesecu. (ok, pretiravam ampak ne tako zelo. 68.000 približno). Vse je še zmeraj neskončo abstraktno in dokler se ne prestavima v mrzlostričevo stanovanje (v katerega sma verjetno dokaj sumljivo strmela včeraj, ko sma se od trenutnega bivališča pri Norbovem mentorju sprehodila do tja) in ga ne vzamem za svojega, verjetno ne bom dojela da zdaj živim tukaj. Med turško mafijo in hipsteriji. Čisto blizu kozic in prosto sprehajajočih se kur. Med opečnatimi hišami, ki delujejo kot da so daleč proč od velemesta. Pa niso. Zadnjič sma kolesarla/ pešačla do centra in moje dojemanje sveta je trenutno tako prenasičeno, da se mi sploh ni zdelo čudno parkirati kolo tam nekje v okolici Kings crossa. Ali se peljati na vrhu rdečega dvonadstropnega avtobusa. Jest dumpling in pri Norbu pikat malo japonskih rezancev in pri J. malo venezuelske hrane in potem pojest še eno porcijo nizozemskih palačink (oh the glorius street food on Brick road). Vsega je prevečveč. In sem navdušena in prestrašena, da zdaj baje živim tukaj. Stanujem. Živim. In vse predstave kako bo tukaj, so bile lažne. Andy Bates sploh ne prodaja svojih škotskih jajc.

  • Share/Bookmark