Bober


pinupish obleka

Mati so se odločili naučiti se šivati. Tega se je seveda lotila veliko bolj pametno kot jaz in je šla s tem namenom na (v Mariboru edini) tečaj šivanja v Elno. Delno je k njeni modri odločitvi prispevalo to, da že desetletja pozna učiteljico, saj sta sodelavki (mati delajo na bivši tekstilni. in nimam pojma zakaj mi danes na trenutke paše onikanje). Nekega dne me je tako prištulila na tečaj- zastonj in malo na skrivaj.  Moj plan je bil malo posedat naokrog in vprašat tu pa tam kako pametno vprašanje, če bi se ga spomnila, predvsem pa opazovat, ampak se seveda ni končalo s tem. 10 minut po prihodu sem si že zbrala kroj v burdi, mama mi je dala meter pa pol blaga, ki ji je ostal od njenega prvega projekta in odločitev o šivanju nove obelke (ki ni bila nikoli v planu za to poletje) je bila sprejeta.

Seveda vas ne bi smelo presenetit da sem si od zmeraj želela eno tako pinupish obleko. Ker sem po merah vseeno bližje idealu tistega, kot tega časa. Nekoč v prihodnosti sem imela namen kupit knjigo od Gertie in si zašit celo vinatge garderobo, ampak to bi se naj zgodilo enkrat… potem…  zdaj, pa jo bom verjetno malo bolj aktivno iskala po knjigarnah iz druge druge…

Na mojem mini skrivnem tečaju sme se tako ogromno ogromno ogromno naučila. Če razmišljate o udeležitvi, zadeve, pa niste ziher, ker ni najbolj poceni, toplo (vroče) priporočam. Jaz sme se v dveh seansah naučila več kot prej v nekaj letih. Čeprav je verjetno pametno, da si preden greš tja vseeno malo pogledaš razne tutoriale sam, tako je tudi meni šlo precej hitreje kot začetnicam. Ta obleka ni zgolj bolj ali manj popolnoma prilagojena mojim meram, ampak je prva obleka, za katero si upam hvaliti tudi z njeno notranjostjo IN zadrgo.

Kot je očitno sem na tečaju tudi prvič v življenju stopila v stik z entalrco, skrivnostno napravo za finiširanje robov blaga, ki sme jo zmeraj občudovala, ampak si je (ne vem zakaj) nikoli nisem kupla. Ker jo rabim. Nujno. Zdaj takoj. (Seveda se da preživet tudi brez nje, samo če je pa taaaaak faaaaaaajn.)

Seveda je oblekina popolnost od mene zahtevala, da sme se uredila za fotošuting, ampak žal njena popolnost ne spremeni dejstva, da sem še zmeraj med top 3 najmanj fotogeničnimi ljudmi na svetu. Upam, da vsaj Ari malo popravi vse skupaj :D

Not really.

  • Share/Bookmark

LRD- mala rdeča oblekica

Februar gre h koncu in dejansko mi uspeva držati se novoletne zaobljube ( o tem kako bom več šivala). Ne samo to, po enem letu sem končno pospravla in reorganizirala svojo šivalnico in nanovo odkrila prave zaklade blaga. Kot rdečo volno, katere nakupa se sploh ne spomnim, je pa popolna za projekt „rdeča zimska obleka“, ki ga imam v mislih od članka o rdečih oblekah na Burda Style. Ker je bil kos vseeno ne ravno velik, sem se odločla za vsak slučaj kombinirat z žametom, ki ga imam še iz Amsterdama. (Ja, moji kupi blaga so gigantski. Zato je nastala še nova zaobljuba: letos ne kupujem blaga, dokler ne porabim vsaj 80% velikih kosov, ki jih imam). Kroj za zgornji del sem imela že veliko časa pripravljen – prerisan in izrezan iz Burda style 10/ 2010, s tem da sem tokrat izpustila rokave (ker sem vedla, da jo bom nosla čez bluze in majice) in malo sem zmanjšala sprednji razporek, ker preprosto nisem prerisala črt, ki označujejo do kot bi moral bit :D

Povsem druga zgodba je krilo. Burdin korj predlaga nekaj gidantskega za kar nisem imela dovolj blaga. Zato sme najprej nardila čisto simpl nabrano krilo (ko dva pravokotnika zašiješ skupaj in zgornji del nabereš), ampak je zaradi višine pasu in trdote volne obleka zgleda kot obleka za nosečnice. Včasih bi vse skupaj pustial tako in tarobla in mogoče 2x onlekla, potem pa obupala. Ampak moja novoletna zaobljuba je bila „obleke, ki jih bom dejansko nosla“, za to sem jo razparala in se odločla za tele pregibe (pleats, ve kdo kak je to v resnici v slovenščini:)?). In jih najprej nardila na random na eni strani. Potem pa se mi je zazdelo da bi bilo fino, če bi se ta prvi pregib poravnal s šivom iz zgornjega dela obleke in sem še enkrat razparala in še enkrat šivala. Tak hudo sme se potrudla. Celo bucike sme uporabljala in to navsezadnje ni kar tako!:) In zdaj mi je precej všeč kako mi poudari pas, ker so pregibi malo zašiti in se začenjo razpirat komaj pod njim.

Odzadaj imam samo to sliko, kjer je obleka malo odprta, ker sme pred slikanjem pozabla prosit Norba, da mi jo do konca zapre:) Ampak samo toliko, da približno vidite kako izgleda še iz te perspektive.

Zgornji del ima celo podlogo, za katero sme uporaba vintage blago od babice, ampak pravila o nekupovanju in porabljanju zalog so pravila. Šivanje mi je vsega skupaj z rezanjem blaga vred( s tem da nisem rabla prerisovat kroja, kar ponavadi vzame 100 let, ker je iskanje pravih linij na Burdinih listih včasih pravi lov za zakladom) kakih 8 ur. Mogoče 10. Od tega je bila najmanj 1 paranje:D

Mene spominja, sploh v tej kombinaciji z belo bluzu na dirndl in komaj čakam da grem z njo v Isabello in spijem kako dobro pivo. Norb je po drugi strani rekel, da je taka obleka za v gozd. Al pa tržnico. Kakorkoli, meni je vešč:)

  • Share/Bookmark