Bober


Prva služba, moje najbolj uporabne sposobnosti in dokončne realizacije

Prve funte sem zaslužla sicer že 14 dni po prihodu semkaj, ko so me eno nedeljo preizkušali v eni kuhni v kafiču. Kar tukaj plačajo (za razliko od tega sem v Sloveniji en mesec zastonj delala na oglaševalski agenciji na začetku). Očitno jim nisem bla dovolj kul, ker me niso nikoli poklicali nazaj. Potem sem se začela na izi prijavlat na resne službe (na izi. Kr morem najprej diplomirat n šit) in si ustvarla profil na reed.co.uk, ki je eden izmed večjih portalov za iskanje služb tukaj. In potem malo pozabla na vse skupaj.

Dokler me ni v petek ob 10 do 5 klicala »zasebna številka«, kar je bilo samo po sebi izjemno čudno, saj moje angleške telefonske nima ravno dosti ljudi in prav gotovo ni v imeniku. Lahko si mislite, da nisem dvignila telefona. Potem pa sem dobila mail. Od Robba, ki ravno dela na službi, kjer iščejo nekoga, ki zna Slovensko. Kar me je, milo rečeno, presenetlo. Prvič v življenju so me rekrutirali. In od vseh sposobnostih in znanj, ki jih imam, si resnično nikoli nisem mislila, da bo znanje slovenskega jezika tisto, ki mi bo prineslo prvo službo v Londonu. Ampak po drugi strani nas je takih, ki znamo slovensko, verjetno res nekje 200x manj kot takih, ki znajo uporabljaj adobe programe.

Tako sem vikend preživela ob paničarjenu (ooomg, na 2 avtobusa morem in in kaj če me kaj vprašajo, in, in, IIIINNNN…), nakupovanju »smart office wear, becouse thier american bosses are here and they really have to impress them« in paničarjenju (ooomg, z ljudmi se bom mogla pogovarjat.) Na srečo imajo tukaj abusrdno poceni trgovine z oblekami, tako je obleka+čevlji+štumfi+trenč nanesu na nekje 60 funtov vsega skupaj in dejansko so fuul lepi čevlji (oxfordke <3) in ful lep trenč (kamelast s črnimi obrobami) in fuuuul omasta obleka. Ampak zdaj imam vsaj neka za oblečt na job intervjuje (obleka, ki sem jo v ta namen prinesla s sabo, mi je premala. Khm.) In moje telo je navajeno na paniko. That’s my secret. I’m always scared shitless.

Ampak ko sem se zjutraj pogledala v ogledalo, sem ugotvila da zgledam tako kot izgledajo ljudeje v filmih, ko hodijo v službo. In potem sem šla na dvonadtropni rdeči avtobus, tako kot ljudje v filmih (tukaj naokrog žal ni podzemne, ki bi bila še bolj filmska.) In potem sem prestopla na druga rdeč avtobus, in zavila proti biznis predelu Londona, kjer delajo vsi ljudje v filmih (še ministrstvo za Čaranje je tam nekje). In se vozla, tako kot ljudje v filmih, mimo gigantskih steklenih stavb (v obliki falusa). In čisto na koncu, da je bila zadeva res filmska, je bila pisarna, v kateri je vse skupaj potekalo, za vogalom od tegale:

Ne metaforično za vogalom, dobesedno – samo en ovinek proč. Tako sem se odločla, da bom tako kot so ljudje v filmih, nonšalantna. In je šlo skozi.

Oh, in iz tiste strani Temze je čisto zraven Tower bridgea vidno vse tole. (Mimogrede, čudna stavba na levi je, ako se ne motim, da je to ta, take oblike, da sonči žarki, ki se odbijajo od nje, topijo avtomobile in žgejo preproge. Sonce topi avtomobile v Londonu. Let that sink in for a moment)

Čisto zares živim v Londonu. Čisto, čisto čisto zares. V Londonu. F* me sideways.

(PS: Služba je še kr bedna, mimogrede. Na oko eno uro na teden bom doma poslušala nekoga, ki dela telefonske ankete in ocenla kako dobro to počne. Kar je vseeno bolj kul kot delat telefonske ankete, ne?)

  • Share/Bookmark